Protesti sedaj spreminjajo obliko in se selijo iz ulic v parke, kjer ljudje na ljudskih skupščinah razpravljajo o prihodnosti. Prvi zametki participativne demokracije se tako šele začenjajo vzpostavljati. »To je naš prvi poskus vzpostavljanja participativne demokracije,« razlaga 29-letni Dogu. Je član turške LGTB gibanja, ki se je prav tako pojavilo na okoljevarstvenih protestih v parku Gezi. »Spontano smo se odločili, da se pridružimo protestom,« se spominja Dogu. Združenje homoseksulacev in lezbijk je bila nato ena od vidnejših skupin med okupacijo parka Gezi, katerega so oblasti hotele porušiti in na tem mestu zgraditi repliko otomanske vojašnice, ki bi jo slednjič spremenili še v nakupovalno središče. Civilna družba je park Gezi za kratek čas okupirala in v njem vzpostavila prostor svobode, kjer so drug ob drugem mirno demonstrirale najrazličnejše skupine.
Turški LGTB je okupirani park Gezi izkoristil za predstavitev svojega gibanja širšemu krogu ljudi. Predstavljali so bližajočo Parado ponosa in med drugim zahtevali, da se v procesu spreminjanja ustave, ki se je loteva država zaradi iskanja mirovnega dogovora s Kurdi, upošteva tudi njihove pravice. V člen, ki govori o nediskriminaciji posameznih delov prebivalstva, želimo, da se vnese tudi kriterij nediskriminacije ljudi glede na njihovo spolno usmeritev. »Ta naša zahteva se ne jemlje resno. Obravnava se jo kot nepomembno. Pa ni. V Turčiji nimamo nikakršnega zakona, ki bi gejem in lezbijkam omogočal enakopravnost na trgu delovne sile,« pove Dogu in pojasni, da potencialni delodajalci pogosto zavračajo istospolno usmerjene.
Ko je policija začela brutalno napadati protestnike in so se nadaljevali spopadi z varnostnimi silami, je bila LGTB ena od organizacij, ki je svojo bližnjo pisarno odprla za oskrbo bežečih protestnikov in ranjencev. Vanjo so se zatekli tudi člani navijaške skupine Čarši, ki s srcem in dušo živijo za svoj nogometni klub Besiktas. Srečanje navijačev, ki pogosto vpijejo gesla proti homoseksualcem s člani LGTB v tem trenutku stiske, je bil skorajda naravno nadaljevanje izboljšanih odnosov iz parka Gezi. Ko so tam v protestiranju proti Tayyipu Erdoganu, navijači uporabljali sočen jezik kletvic, so v žaljiva gesla zoper premiera vnašali tudi omenjanje pedrov in kurb. »Šli smo do njih in jih prosili, naj nas in prostitutk ne omenjajo med žalitvami Erdogana. Povsem jih niso opustili, se je pa njihovo število definitivno korenito zmanjšalo,« se spominja Dogu.
Z izkupičkom demonstracij je zadovoljen. »Proces se nadaljuje. Ne moremo pričakovati, da bi nemudoma prišlo do sistemskih sprememb. Morda se bodo protesti za nekaj mesecev zaustavili. Potem bo potrebna spet iskra za njihovo nadaljevanje,« kot eno od možnosti omenja Dogu.
Turška civilna družba in predvsem mladi z generacije Y so z zadnjimi protesti oživeli. Starši so jih vzgajali v duhu, naj jih politika ne zanima kaj dosti. Razlog za takšno vzgojo je možno najti v več državnih udarih, ki so v preteklih desetletjih pretresali Turčijo. Starejše generacije so pogledale stran in se – razen na volitvah – niso kaj prida zanimale za politiko. Takšen vzorec so nato prenesle na mlade.
Po nekaterih drugih interpretacijah precejšnja apolitičnost turške civilne družbe sega v pozno obdobje Otomanskega cesarstva, ko so nacionalisti državo ugrabili dotedanjemu motorju države – buržoaziji. Šele v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do počasne revitalizacije civilne družbe. Vzpostavila so se združenja feministk, LGTB, vse bolj aktivni so bili tudi Kurdi in alaviti.
Več preberite v jutrišnjem Objektivu.
