Seveda, občutek je fantastičen. To je moja druga kolajna. Prvo sem osvojil s slovensko reprezentanco na turnirju v Ljubljani leta 2010. Zelo sem vesel, da nam je uspelo dobiti trofejo v AHL. Zasluženo smo postali prvaki, saj smo igrali dober hokej.
Je v mestu čutiti evforijo?Tukaj so vsi zelo veseli. Zdaj slavimo že drugi dan. V mestu je potekala tudi manjša parada. S tisto zadnjo v Los Angelesu lani se kajpak ne more primerjati, so pa ljudje veseli, ko so videli pokal v naših rokah. Lepo je videti radost v navijačih.
Kako Američani vrednotijo lovoriko v drugorazredni AHL?To je težko reči. V Ameriki je NHL seveda najpomembnejša hokejska liga, je pa vedno dobro biti zmagovalec. Vsaka lovorika namreč nekaj pove o moštvu in posameznikih. Za športnika je zelo pomembno, koliko naslovov prvaka ima, saj je to dokaz, da imaš nekaj pokazati. Sam si boljšega konca po tako razburkani sezoni ne bi mogel želeti. Dal sem vse od sebe, čeprav je bilo na koncu izjemno naporno. Veliko časa sem prebil na ledu, igral tudi v igri z igralcem manj, blokiral veliko strelov, kar te zelo utrudi. Rekel sem si, da moram stisniti zobe, saj takšne priložnosti verjetno ne bom več dobil.
Ko je bilo konec stavke v NHL, vam je šlo v Detroitu vse narobe.Še zdaj ne razumem, zakaj nisem dobil priložnosti za igro. Že lani je bilo enako. Najprej obilo smole s poškodbo, ko pa sem se vrnil, sem dobil le pet minut na ledu in se takoj preselil v podružnično moštvo. To je težko razumeti. Priznam, da nisem bil vesel takšnega razpleta. V Detroitu nikdar nisem dobil prave priložnosti. Nikoli nisem igral več kot sedem minut na tekmo, zato tudi nisem mogel pokazati vsega znanja. Iz mene so želeli narediti igralca za četrto peterko. Želeli so, da uporabim fizično moč, česar mi telo ne dopušča. Nisem tako močan, da bi se lahko vživel v takšno vlogo. Že zaradi tega sem staknil toliko poškodb, a zdaj želim na to pozabiti. Čas je, da poskusim nekaj novega, zato bo izkušnja v Rusiji, kamor bom odšel že 20. julija, kot naročena.
Toda vseeno ostanimo še malo v Detroitu. Kako sta se razumela s trenerjem Mikom Babcockom?Z njim nisem imel nikdar nobenih problemov. Kar je hotel narediti z menoj, je bila njegova odločitev. Jaz vem, da mi niso dali priložnosti. Če lahko živijo s tem, potem prav. Vsak trener izbira igralce po lastni presoji. Očitno Babcocku nisem bil tako všeč, da bi mi zaupal pomembno vlogo.
Ste razočarani, ker so se vam razblinile sanje o karieri v NHL?Zaradi neigranja in vseh poškodb ekipe v NHL niti ne vedo, česa sem zmožen. Zaradi tega me nihče ni kupil, čeprav so imeli možnost. Sanj o NHL pa nisem izgubil. Še vedno upam, da se bom nekoč vrnil v Severno Ameriko. Sam dobro vem, da bi v NHL lahko igral, a zdaj bo treba na to še malo počakati. Najprej se moram dobro odrezati v ruski ligi, potem pa bomo videli.
Kdaj ste se odločili za prestop v KHL?Februarja, ko me je Detroit poslal v AHL, sva se z agentom zmenila, da greva v lov za novimi klubi. Na mizi je bilo kar nekaj ponudb, odločil pa sem se za Amur Habarovsk, od koder sem dobil najboljšo ponudbo.
Je višina pogodbe skrivnost?O denarju ne bi govoril. Lahko pa povem, da takšnega zneska, ki ga bom prejel v Rusiji, tukaj v Detroitu ne bi dobil niti v dveh sezonah. S finančnega vidika je Rusija prava izbira, čeprav bi za manjši denar raje igral v ZDA. Vse sem naredil, da bi mi dali priložnost, vendar se ni izšlo. Če pa bi povsem zanemaril finančno plat, bi najraje igral v Ljubljani za Olimpijo, s katero sem se imel v prvi polovici zadnje sezone izjemno.
Kaj veste o Amurju, ki leži na skrajnem vzhodu Rusije?Pot do tja bo resda dolga, tudi na časovno razliko devetih ur se bo treba privaditi, sem pa izvedel, da je mesto lepo. Dvorana, ki sprejme okoli 7500 obiskovalcev, je vseskozi razprodana, kar je spodbudno. Sistem v KHL je takšen, da hodiš na turneje, kar naj ne bi bilo tako naporno. Je kar nekaj pozitivnih lastnosti, se bom pa pustil presenetiti.
KHL bo februarja zaprla vrata, ko bodo na sporedu olimpijske igre. Se jih že veselite?Nikdar nisem pričakoval, da bo Slovenija sploh kdaj igrala na tako prestižnem tekmovanju, kot so olimpijske igre. Še zdaj ne dojemam najbolj, kaj je uspelo fantom. Res neverjetno! Vsi pravijo, da je poseben občutek, ko si član olimpijske družine. Bolj ko se bo bližal februar, bolj bom vznemirjen.
Ste kaj spremljali Slovenijo na majskem prvenstvu v Stockholmu?Sem. Žal se nam ni izšlo, da bi obstali med elito, a to je naša realnost. Glede na število igralcev še vedno dosegamo izvrstne rezultate. Vidi se, da nismo tako izkušeni kot večje reprezentance, zato dobivamo prepoceni zadetke in delamo prevelike napake ob nepravem času. A to se bo sčasoma izboljšalo, saj bo ta generacija še dolgo igrala skupaj. Nismo še rekli zadnje besede.
