»Zares je nepreklicno konec, čeprav ponudbe za igranje še vedno prihajajo. Bili so lepi in grdi trenutki, ob vsem mi je uspelo še nekaj zaslužiti. Družina, ki je bila dolgo ločena od mene, zahteva svoje, otroka pa rasteta. Dovolj je bilo stresov in pritiskov – od začetka igranja rokometa do poslovilne tekme,« pravi v Splitu rojeni Petar Metličić, ki je športne gene nasledil od svojega očeta, nekdanjega kapetana kegljaške reprezentance gluhih Jugoslavije. V rokomet ga je privabil učitelj telesne vzgoje na osnovni šoli Mertojak, ki ga je nato poslal v splitski Brodomerkur. Že od malih nog je imel Petar le en cilj – postati vrhunski športnik. Spominja se, da ga nič drugega ni zanimalo: čeprav je končal srednjo šolo za elektrotehniko, priznava, da razen zamenjave žarnice ne zna ničesar s tega področja.
Leta 1998 je iz Splita za štiri sezone odšel v Metković, s katerim je osvojil evropski pokal EHF in dva pokala Hrvaške. Prva rokometna postaja v tujini je bila Španija: med letoma 2002 in 2005 je nosil dres Ademarja Leona, naslednjih pet pa Ciudada Reala, s katerim se je trikrat povzpel na vrh Evrope. Čeprav je imel levoroki ostrostrelec še veljavno pogodbo s Ciudadom Realom, klub za sezono 2010/11 ni več računal nanj, največ zanimanja zanj pa sta pokazala Celje Pivovarna Laško in Zagreb. Zagreb ga je želel kot zamenjavo za Makedonca Kirila Lazarova, toda Metličić ni želel biti del paketa. Zagrebčani so zato od Špancev za Lazarova zahtevali 200.000 evrov odškodnine (dobili naj bi jih 120.000), Petar pa se je odločil za dveletno sodelovanje s Celjani.
Da Ciudad Real ne računa več nanj, je izvedel na nenavaden način. Večer pred odhodom na priprave v Sierro Nevado ga je trener Talant Dušebajev obvestil, da gre z njimi, a naslednje jutro mu je sporočil, naj ostane doma, dokler se ne rešijo zadeve z njegovo pogodbo. Kot glavnega krivca je Metličić izpostavil prav Dušebajeva: »Španski klub je delal za mojim hrbtom. V pogovorih z vodilnimi možmi sta me motila velika skrivnostnost in licemerje z njihove strani. Za vse pa je kriv Dušebajev: meni je govoril in očitno lagal eno, o drugem pa se je dogovarjal z menedžerji.« Vseeno se je Metličić kot član Ciudada Reala vpisal v zgodovino, saj je kot prvi rokometaš osvojil vse tri evropske pokale, in to s tremi različnimi klubi: ligo prvakov (Ciudad Real), pokal pokalnih zmagovalcev (Ademar) in pokal EHF (Metković).
Od 19 klubskih lovorik na domači in evropski sceni v dresu petih klubov je le eno osvojil kot član pivovarjev – pokal Slovenije leta 2012. Že nekaj mesecev pred koncem prejšnje sezone so Celjani sporočili, da ne bodo podaljšali sodelovanja z njim (razloga naj bi bila zmanjšanje klubskega proračuna in postopno pomlajevanje ekipe), zato je Metličić moral spakirati kovčke. Njegova zadnja postaja je postal Montpellier, kjer je v letošnji sezoni igral skupaj s Slovenci Draganom Gajićem, Primožem Proštom (del sezone) in Vidom Kavtičnikom. Potem ko je Montpellier obstal v evropski ligi prvakov že v skupinskem delu, v francoski ligi pa osvojil šele tretje mesto in ostal brez neposredne uvrstitve med evropsko elito v naslednji sezoni, je sezono rešil z osvojitvijo francoskega pokala, saj je v finalu sredi Pariza deklasiral z naftnimi dolarji šejkov podprti nesramno bogati Paris St. Germain.
»Morali bi se sprehoditi skozi domačo ligo in visoko poseči v Evropi, a je stavniška afera sezono spremenila v pravi pekel, vojno. Pred finalom pokala proti PSG sem si rekel: 'Pero, sramota bi bila, da v zadnji sezoni v karieri ne osvojiš niti ene lovorike.' Montpellier bi bil edini klub, Francija pa edina država, kjer ne bi osvojil nič. A se je na srečo sanjsko razpletlo,« pripoveduje Hrvat, ki je z nekdanjim soigralcem Ivanom Balićem v Splitu ustanovil rokometno akademijo. Poslovilno tekmo je odigral v zadnjem krogu francoske lige proti Nantesu, ki jo je Montpellier sicer dobil, a je vseeno ostal na tretjem mestu in brez neposredne uvrstitve v ligo prvakov. Po tekmi je imel Metličić poslovilni govor (tekoče francoščine se je naučil v manj kot letu dni), med številnimi darili pa ga je najbolj navdušila karikatura, ki jo je narisal njegov soigralec Mathieu Grebille.
S 177 nastopi v reprezentančnem dresu (482 zadetkov) je rekorder pri naših južnih sosedih. Poleg veselja zaradi petih kolajn z velikih tekmovanj (zlati kolajni na SP 2003 na Portugalskem in OI 2004 v Atenah, srebrne na SP 2005 v Tuniziji, EP 2008 na Norveškem in SP 2009 na Hrvaškem) se Metličić spominja tudi nekaterih zanj žalostnih dogodkov. Na EP 2004 v Sloveniji je že v peti minuti polfinalne tekme z gostitelji moral z igrišča, potem ko ga je Aleš Pajovič v obrambi s prstom zadel naravnost v oko. Hrvata so z reševalnim vozičkom odpeljali z igrišča, sredi polčasa se je vrnil v dvorano z obližem na močno otečenem očesu in z vrečko ledu, a do konca tekme, ki jo je Slovenija dobila s 27:25, ni več stopil na igrišče. »Mislil sem, da bom za vedno ostal brez očesa, in to so bili najtežji trenutki v moji karieri. V polfinalu smo igrali zelo oslabljeni, a sem prepričan, da smo bili takrat zreli za finale in zlato kolajno. Tudi za SP 2009 na Hrvaškem sem prepričan, da bi morali vzeti zlato, a smo v finalu proti Francozom izgubili,« se spominja Metličić, ki mu v reprezentančnem dresu od zlatih kolajn manjka le tista z EP. Če bi jo Hrvati osvojili v Sloveniji, bi postali trikratni aktualni prvaki zapored: svetovni (2003), evropski (2004) in olimpijski (2004).
Žena Kata ter sinova Jure in Roko bodo odslej tisti, ki jim bo Petar namenil največ časa in pozornosti. Dvanajstletni Jure trenira košarko, a oče zanj pravi, da je bolj umetniška duša, sedemletni Roko pa nogomet, vendar je bolj »fajterski« tip in bi lahko bil vrhunski športnik. »Kje vidim svojo prihodnost? Nisem človek, ki bi vsak dan sedel na ladjico, šel lovit ribe ali se v iskanju notranjega miru odpeljal na samotni otok. Vidim se predvsem v krogu družine, morebiti pa se bom odločil postati rokometni trener. Znanja imam dovolj, manjkajo pa mi izkušnje, saj bi moral začeti z ničle. Rokomet mi je veliko dal in spodobi se, da mu nekaj skozi trenerstvo tudi vrnem,« napoveduje Petar, ki pa se boji nečesa: »Ne vem, kako bom reagiral, ko bo – tako kot vsako leto – konec julija prišel čas za priprave in tekme. Verjetno bom kar malce izgubljen, a se bo treba navaditi.«
