Dobri vojak Švejk se je prav gotovo v grobu vrtel kot prase na ražnju, ko je poslušal odstopno izjavo premierja Nečasa, ki je s pogledom proti vsevišnjemu zatrjeval, da pojma ni imel, da mu sodelavci za hrbtom kupčkajo umazane denarce z umazanimi posli. Še manj da je bil seznanjen s tem, da je šefinja njegovega kabineta, lepa plavolaska, z možmi iz državne tajne službe zasledovala in prisluškovala njegovi soprogi, čeprav je res, da sta pogosto, včasih do jutranjih ur in malce pomanjkljivo oblečena, vroče je bilo, kaj moremo, kovala svetlo češko prihodnost. O njegovi ženi se že nista pogovarjala. Subjektivno gledano je Nečas nedolžen, ampak objektivno... Zato se umika. Kakšna strahopetna poteza. Malce se intimno zaplete, malce narod godrnja zaradi korupcije, on pa takoj puško v koruzo pa nekam na kmete, race in kenguruje redit.
Nekaj sto kilometrov jugovzhodneje novopečeni bolgarski premier Plamen Orešarski po samo treh dneh uličnih protestov zaradi imenovanja Deljana Pejevskega za šefa nacionalne varnostne agencije stopi pred Bolgare in se jim ves skesan opraviči za to politično napako! Kam smo prišli, da en premier ne more postaviti na kateri koli položaj kogar koli, pa naj je še tak lopov in barabin? Kaj ti politiki res nimajo niti kančka ponosa ali vsaj častihlepja? Bolgari res nimajo sreče. Že prejšnji premier Borisov je klecnil pred neuko množico, ki se je posluževala tudi takšnih podlih potez, kot so samozažigi, da bi dosegla znižanje cen elektrike in nekakšno lustracijo pokvarjenih politikov, in je razpisal predčasne volitve. Potem pa, četudi je zmagal, ni hotel biti premier. Sramota! Namesto da bi si ogledal posnetke s kairskega trga Tahrir in carigrajskega Taksima, ali pa vsaj s Kongresnega trga v Ljubljani, in se učil, kako je treba k pameti spraviti levičarsko drhal, namesto da bi hladnega pogleda 117-krat na dan ponovil, da gre za udbomafijsko zaroto, je raje odstopil in odprl pot politiku, ki je počepnil takoj, ko je na ulice prišlo 500 ljudi.
Toda, kako je šele Dilma Rouseff, brazilska predsednica, zarila nož v hrbet politični profesiji, če ne celo demokraciji nasploh. Ni ga poštenega politika, ki ga ta rana ne bi pekla do nezavesti. Tri dni je na tisoče Brazilcev, namesto da bi hodili na nogometne tekme, protestiralo, zažigalo in se spopadalo s policijo, ker so za nekaj centov podražili javni prevoz. Namesto da bi nadnje nagnala armado policistov in vojakov, namesto, da bi svetu razkrila resnico, da so protesti pravzaprav levičarska zarota, skovana v nekih riodejaneirskih Murglah z namenom, da se jo politično diskreditira, Dilma izjavi, da je »ponosna na Brazilce in proteste proti oblastem, ker so dokaz visoke stopnje brazilske demokracije«!? Madonca, saj še spodbuja narod, naj protestira na ulicah in mlati organe prisile. Odločen politik reče, cene avtobusa bomo branili z vsemi sredstvi, za ceno vaših življenj, kdor pa nima denarja, naj gre peš, Dilma pa je takoj pocenila vozovnice in, žal, pokazala, da so politiki vse bolj zgolj sredstvo v rokah množic. Vse kaže, da bo, tako kot je nam naš sloviti politik obljubil, edino Slovenija, no ja, morda tudi Turčija, zadnji svetilnik demokracije na tem svetu. Pri nas politiki namreč še dajo nekaj na svojo profesijo.