Še pred današnjo Slovensko kinoteko je na istem kraju, torej na Miklošičevi cesti 28, obstajala dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani. Ta je bila odprta 1. julija 1963, torej bo od tega kmalu minilo natanko pol stoletja. Slovenska kinoteka je, povsem upravičeno, ta jubilej vzela za svojega in pripravila priložnostni program. Poimenovali so ga Festival 35-mm filma, kjer bodo v nekaj dneh, od 28. junija do 1. julija, prikazali okoli 30 filmov, seveda na 35-milimetrskih kopijah (kinoteke, tako slovenska kot vse druge, postajajo muzeji, kjer bo edino še mogoče videti film na »nedigitalni« podlagi). Dva filma bosta pospremljena tudi s predavanji, o Lubitschevi nemi Lutki (1919) bo govoril Mladen Dolar, o grškem filmu Strella (2009) pa bo predaval Slavoj Žižek. Festival se bo sklenil s polnočno projekcijo prav tistega filma, s katerim se je pred 50 leti začel program ljubljanske dvorane Jugoslovanske kinoteke – to je srhljivka Pozno ponoči (1945), ki so jo v obliki omnibusa režirali Alberto Cavalcanti, Charles Crichton, Basil Dearden in Robert Hamer.

Kot pravi historiat kinotečne dejavnosti v Ljubljani (v Kinotečniku ga je skrbno popisala Lilijana Nedič), se je ta na pobudo Bojana Štiha, tedanjega sekretarja za kinematografijo v Zveznem izvršnem svetu, začela že v sezoni 1950/1951, in sicer v obliki občasnih projekcij filmov iz fonda Jugoslovanske kinoteke v ljubljanskih kinematografih. Jugoslovanska kinoteka je bila ustanovljena leta 1949 v Beogradu in že čez dve leti postala članica FIAF, torej mednarodne zveze kinotek, prav na kongresu FIAF v Dubrovniku leta 1956 pa je tudi nastala pobuda, da bi Jugoslovanska kinoteka ustanovila svoje podružnice v Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu. France Brenk, profesor na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost, se je celo zavzemal za samostojno slovensko kinoteko, leta 1962 pa je pobudo za ustanovitev kinotečne dvorane v Ljubljani prevzelo Društvo slovenskih filmskih delavcev in jo tudi realiziralo.

Dramaturg Vladimir Koch, dolgoletni predsednik programskega sveta kinotečne dvorane, je ob njeni desetletnici zapisal: »Šele ko nam je uspelo prepričati pristojne organe oblasti, da nima smisla zahtevati samostojne kinoteke, saj imajo po eno takšno institucijo tudi mnoge večje države od naše, smo dobili denar za adaptacijo dvorane in instalacijo potrebnih naprav.« Ustanovitelj dvorane Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani je bil republiški Svet za kulturo in prosveto, ki ji je našel prostor v palači Delavske zbornice na Miklošičevi cesti 28, kjer je bila tedaj nastanjena Delavska univerza Boris Kidrič. Za vodjo kinotečne dvorane je bila izbrana diplomirana slavistka Zorica Kurent, ki je to ostala celih 30 let, torej do leta 1993. Ko je Jugoslovanska kinoteka leta 1972 prenehala biti zvezna ustanova in je postala institucija republike Srbije, je sama dala pobudo, da bi se ljubljanska dvorana osamosvojila, kar pa se je zgodilo šele čez 24 let. Medtem je ta dvorana prešla pod okrilje Ljubljanskih kinematografov, po razpadu Jugoslavije in slovenski osamosvojitvi pa je dvorano leta 1993 prevzel Slovenski gledališki in filmski muzej, kjer si je filmski oddelek s Silvanom Furlanom na čelu prizadeval za ustanovitev Slovenske kinoteke. Ta je bila ustanovljena 1. avgusta 1996 s sklepom slovenske vlade.zv