Včasih je bilo drugače. Še vedno krožijo zgodbe o političnih druščinah, ki so vse pomembnejše državne odločitve sprejemale prav na lovu. So to res le še oddaljeni spomini?

To bi bilo relevantno vprašanje, če bi me na lovu videli s predsednico vlade Alenko Bratušek. Tega ni več. Osebno tovrstnih spominov niti nimam, ker takrat pri lovskih zadevah še nisem sodeloval. To so spomini iz prejšnjega sistema. Predsednik Tito je bil lovec in posledično tudi vsi pomembnejši funkcionarji. Po pripovedovanjih sodeč se je res veliko dogajalo na teh lovih. Danes se to verjetno dogaja na igriščih za golf. Morda pa se bo enkrat vse skupaj spet obrnilo.

Večina javnosti si pod besedo lovec še zmeraj predstavlja nekoga, ki z naperjeno puško čaka na novo trofejo. Upravičeno?

To je stereotipen pogled. Izhaja iz zgodovine, saj se je tako dejansko tudi začelo. A ni se začelo s puško, temveč s kamenjem, loki, sulicami in podobnimi pripomočki. Danes je to v bistvu napačen pogled. Lovstvo se je namreč skozi zgodovino ves čas spreminjalo in razvijalo. Spremenil se je tudi sistem dela in nalog lovskih družin. Do leta 2004 smo imeli zelo star lovski zakon z zelo dolgim imenom, ki je nastal davnega leta 1976. Glavna novost, ki je bila uvedena pred devetimi leti, je uvedba koncesij in koncesijskih dajatev. Zakon o divjadi in lovstvu torej govori, da je lovstvo dejavnost, ki se ukvarja s trajnostnim gospodarjenjem z divjadjo. Streljanje pa je samo eden od načinov, s katerim to zagotavljamo. Danes v lovišču pogosteje srečamo lovca z drugim orodjem, ne s puško.

Če pustimo ob strani zakone, kdaj in zakaj se je zgodil miselni preskok?

Postopoma. Pomembna prelomnica se je zgodila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo spoznali, da bomo imeli zdravo divjad le v čistem in zdravem okolju.

A vendarle je zelena bratovščina sila raznolika interesna skupina. Med vami so tudi krivolovci in »streljači«. Kateri segment lovcev prevladuje in kako v LZS ukrepate zoper krivolovce?

Tako imenovanih streljačev in krivolovcev je zelo malo. Lovska zveza zoper krivolovce ne ukrepa, ker gre za kaznivo dejanje nezakonitega lova, za kar sta pristojna državno tožilstvo in policija. Imajo pa lovske družine za ta namen po zakonu obveznost, da organizirajo stalen nadzor v lovišču, torej lovsko-čuvajsko službo. Nekateri se s krivolovom ukvarjajo, da dobijo divjačino, ki jo preprodajajo, nekateri pa zapadejo pod krivolov, ker preskušajo na črno pridobljeno orožje. Če dobimo krivolovca, ga seveda prijavimo policiji. Takih primerov je okrog 200 na leto.

Ali se vam ne zdi, da ste z letošnjim kontroverznim predlogom o lovu na zavarovane in redke ptice, med katerimi so po besedah Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) tudi štiri kritično ogrožene, vrgli slabo luč na organizacijo in izničili vse svoje dosedanje napore promoviranja LZS kot naravovarstvene organizacije?

Mi kot krovna lovska organizacija zagovarjamo interese svojih članov. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je napovedalo spremembo uredbe o lovnih vrstah in lovnih dobah, lovska zveza pa je bila pozvana, naj poda svoj predlog. Dali smo torej na mizo svoje argumente in pričakovali, da bodo enako storile tudi druge organizacije. Veliko živali je na tako imenovani rdeči listi, a za te ogrožene vrste nihče ne skrbi, nihče ne spremlja populacije in nihče ne skrbi za ravnovesje. Če bi jih lahko lovili, bi se vse to spremenilo na bolje. Ne trdim, da vsi naši argumenti stoodstotno držijo, a naj da tudi druga stran na mizo svoje, in videli bomo, kateri so trdnejši. V DOPPS pa so raje takoj zaigrali na čustva javnosti. Na koncu bodo pomembne le številke – tako pri ruševcu kot pri šakalu in drugih vrstah.

Ampak za te ptice ni objektivne potrebe po odstrelu. Vsaj ne z vidika potrebe po uravnavanju populacij ali preprečevanju škod.

To je samo en vidik. Za sloko, na primer, je slovenski zračni prostor edina oaza v Evropi. In pri nas ne gnezdi, kot trdijo – to je neumnost –, ker nima pogojev za gnezdenje. Tudi ruševca povsod lovijo, le mi ga ne. Zakaj ga ne bi glede na to, da pri nas ni ogrožen?

Omenili ste šakala. Naravovarstveniki opozarjajo, da sploh ne vemo, koliko teh srednje velikih predstavnikov psov pri nas živi, zato bi bilo kakršno koli poseganje v populacijo neodgovorno in nestrokovno. Tudi škode mu dokazljivo še nihče ni pripisal.

Treba je vedeti, da imajo na sosednjem Hrvaškem in drugod na Balkanu velike težave z ekspanzijo šakalov in posledično s škodo, ki jo povzročajo. In težave so se začele, še preden je bil opravljen kakršenkoli monitoring. Res je, da ne vemo točno, koliko šakalov je pri nas. Vemo pa, da so enega že našli povoženega na Koroškem, kar pomeni, da prehajajo tudi v Avstrijo. Z njimi bodo težave.

Torej ga želite uvrstiti med lovno divjad zaradi preventive?

Nikar ne uporabite te besede, bodo bralci narobe razumeli. Gre za pravočasno ukrepanje.

Pred dnevi se je na spletnem forumu Lov oglasil vaš član Marijan Likar, ki pravi, da lovcev posameznikov LZS ni nikoli vprašala, kaj si mislijo o predlogu, četudi so v vsakdanjem življenju ravno oni tisti, ki najbolj čutijo posledice te afere. Ste za »sporni« predlog iskali širši konsenz pri vaših članih?

Na forumih se lahko piše karkoli. Pobude in predloge smo zbirali na naši spletni strani, kar pomeni, da je lahko kdorkoli podal kakršnokoli pripombo. Lovske družine so imele tudi možnost razpravljati, vsakega posebej pa ne morem osebno pozvati. Te pobude je obravnavala komisija za upravljanje z divjadjo, ki je oblikovala tudi končni predlog s posameznimi argumenti. Polnih argumentov pa javnosti še nismo predstavili, saj čakamo na usklajevanje.

Lahko torej zatrdite, da večina lovcev podpira predlog LZS?

Pismo podpore predlogu je na ministrstvo za kmetijstvo in okolje doslej poslalo 112 lovskih družin.

Slišati je, da v zadnjem času število lovcev upada. Koliko vas je, koliko je med vami lovk?

Lovcev nas je blizu 22.000, od tega je 396 lovk, kar resda ni velik odstotek glede na evropsko povprečje. Največ jih je v skandinavskih državah, kjer je lov del nacionalne tradicije. Bo pa prav letos pri nas ustanovljeno samostojno društvo slovenskih lovk. Žensko imamo tudi v upravnem odboru LZS, nekaj jih je v komisijah, ena je celo starešina. To pomeni, da so na pomembnih funkcijah. Število lovcev pa v zadnjih letih res upada. Kje so razlogi? Imamo enega najbolj zahtevnih programov izobraževanja v Evropi. V tujini pa poznamo različne sisteme, tudi take, da zaviješ do prve trafike in kupiš lovno karto – kot ribiško. Zahtevno izobraževanje je prav gotovo eden pomembnejših razlogov, da imamo nekoliko manjši priliv. Povprečna starost lovcev pripravnikov je 32 let, kar pomeni, da se za lovstvo odločajo relativno pozno. Drugače je le pri družinah, kjer je lovstvo del tradicije – tam pristopajo mlajši.

Biti lovec je menda tudi zelo drago.

Poceni ravno ni. Ne morem pa reči, da lovstvo ni vsem dostopno. Povprečna članarina lovske družine – del denarja gre tudi na LZS – je med 100 in 150 evri na leto. Izobraževanje za lovca stane okrog 300 evrov, največji del stroškov pa predstavlja oprema. Lovska obleka stane 250 evrov, povprečna puška z daljnogledom za lovca pripravnika je 1000 evrov, daljnogled za začetnika pa okrog 500 do 600 evrov. Vse skupaj torej lovca na začetku stane okrog 2000 evrov, boljšo opremo pa potem dokupuje postopoma.

Nedavno ste predstavili prvo slovensko lovsko enciklopedijo z naslovom Divjad in lovstvo, ki se menda kosa z najboljšimi na svetu.

Namenjena je vsem, ki jih zanimata lovstvo in živali. Doslej smo imeli veliko lovskih priročnikov, nismo pa imeli prave enciklopedije. Težka je kar 3,8 kilograma, obsega 642 strani in je plod slovenskega znanja. Pri nastajanju je sodelovalo 33 avtorjev, med njimi tudi več kot deset takih, ki niso lovci. Podobno enciklopedijo imajo le še na Češkem, ampak je napisana bolj znanstveno. Naša pa je poljudna in je res za vsakogar, ne le za lovce, ki pa jo bodo lahko s pridom uporabljali kot študijsko literaturo.