Kljub temu, da je na proračunski kupček prispevalo več organizacij, je bilo treba program vendarle sestaviti z le nekaj evrskimi tisočaki. Za primerjavo, povabilo kakšne uveljavljene ameriške plesne zasedbe bi prireditelje festivala stalo okrog 80.000 evrov, kar pomeni, da bi tak festival – po grobih izračunih Roka Vevarja, soustvarjalca več domačih plesnih festivalov in plesnega teoretika – potreboval vsaj 200.000 evrov težak proračun, če bi slovensko publiko želel ustrezno informirati o aktualnem dogajanju na evropski in ameriški sceni.
Že skupna podpora, ki jo ministrstvo za kulturo po posameznih razpisih namenja sodobnemu plesu, ni pretirano obetavna. Letos in lani je bilo področju uprizoritvenih umetnosti na razpisih v celoti namenjenih 1,657.999 evrov, v letih 2011 in 2010 pa 2,204.000 evrov, a le dobra tretjina teh sredstev je pripadla področju sodobnega plesa. Za ilustracijo: SNG Maribor, naš največji uprizoritveni zavod, je denimo samo v letu 2011 prejel več kot enajst milijonov in pol evrov. Vrh tega pa se zgoraj omenjena vsota še izjemno razdrobi, saj se je ob nastopu novega tisočletja festivalizacija na plesnem terenu izjemno razmahnila, da o produkciji ne govorimo, financerji pa – nemara tudi v želji po ohranitvi socialnega miru – po večini podpirajo kar vse povprek, namesto da bi tistim najbolj kakovostnim dogodkom dali prioriteto. V okviru večletnega programskega razpisa ministrstva za kulturo za obdobje 2010–2013 je bilo na področju sodobnega plesa na letni ravni podprtih med 150 in 160 projektov, v okviru večletnega projektnega razpisa za isto obdobje pa je bilo na letni ravni podloženih še 40 do 45 projektov. V letošnjem letu naj bi tako posamezen sodobnoplesni projekt preko projektnih razpisov pristojnega ministrstva prejel od 3000 do 10.000 evrov, za programe usposabljanja pa naj bi šlo med 4000 in 9000 evrov. Denar je sicer res moč napraskati še drugje, denimo na občinski ravni, a Mestna občina Ljubljana je na primer na podlagi javnega razpisa za izbor kulturnih projektov v lanskem letu financirala le en sodobnoplesni projekt ter še eno gledališko-plesno predstavo.
Produkcija sodobnega plesa se torej nekako vrti v začaranem krogu; po eni strani je zaradi relativno majhnega števila tovrstnih predstav, ki že tako nastajajo z nizkimi vložki, težko doseči občutnejšo priljubljenost med širšo publiko, večje število projektov pa bi prineslo še večjo razdrobljenost sredstev in kakovosti. Plesalci se morajo tako vsaj za zdaj zadovoljiti z ustvarjalnim cepetanjem na mestu.
