Komu je trenutno po novi zakonodaji in varčevalnih ukrepih najtežje?

Pripadnikom nižjega in srednjega razreda. Svoje so naredili tudi novi krivdni razlogi, ki jih je uvedla nova zakonodaja in zaradi katerih zavrnemo največ prošenj za denarno socialno pomoč.

Ali to pomeni, da zavračate ljudi, ki so želeli državo prinesti okoli?

Kje pa. Tistih, pri katerih na hranilni knjižici odkrijemo prihranke, pa še to bolj za hude čase, je zanemarljivo malo. Ljudje, ki pridejo po denarno socialno pomoč, večinoma nimajo nič. Nekateri imajo stanovanje, to je vse. Od teh, ki so nas skušali pretentati, smo že prej terjali dodatna pojasnila. Na našem centru za socialno delo je bil od 1600 ljudi, ki jih obravnavam zaradi revščine, takšen samo eden. Poudarjam pa, da tudi nova zakonodaja ne more ujeti tistih, ki prosijo za denarno socialno pomoč, hkrati pa vozijo drag avtomobil, katerega uradna lastnica je na primer njihova teta. Kar je bilo prikrito, tudi ostaja prikrito.

Kateri pa so tisti krivdni razlogi, zaradi katerih v zadnjem času zavračate pomoč?

Uvedla jih je nova socialna zakonodaja. Včasih je bilo na primer možno dobiti denarno socialno pomoč, če te je delodajalec odpustil, torej če nisi sam dal odpovedi. Danes je odpuščeni delavec ne more dobiti, ne da bi šel prej skozi postopek arbitraže. Tega ljudje ne vedo. Zdaj pa si predstavljajte, kako težko je priti do denarne socialne pomoči nekdanjemu delavcu Vegrada, ki je k nam prišel iz nekdanje Jugoslavije in ima že z osnovnim sporazumevanjem težave. In takšnih ljudi, ki ostajajo brez pomoči, je vedno več. Spremenilo se je tudi vrednotenje poskusne dobe ob zaposlitvi. Če je prejemnik denarne socialne pomoči po prejšnji zakonodaji ni opravil in je ponovno ostal na cesti, je pomoč lahko še naprej prejemal. Po novem pa se tudi poskusna doba všteva v delovno razmerje in pomoči ne more več prejemati.

Vas takšne usode kdaj pretresejo?

Določenih stvari ne morem razumeti. Razumem, da pride po denarno socialno pomoč brezposeln človek, ne le po običajno, tudi po izredno socialno pomoč, ko mora plačati večje stroške, pa zanje nima denarja. Na primer za ogrevanje, za elektriko, za hrano in podobno. Vse pogosteje pa prihajajo po pomoč tudi ljudje, ki imajo službe, pa z dohodki ne morejo preživeti.

Kdo na primer?

Tisti, ki živijo v stanovanjih s tržno najemnino. Na primer tisti, ki nimajo državljanstva, nimajo pravice do subvencije najemnine. Teh je pri nas veliko. In tako je dohodek štiričlanske družine, kjer sta oba starša zaposlena, okoli 1000 evrov, za najemnino pa morajo odšteti kar polovico. Štiričlanska družina s 500 evri težko preživi.

Za kaj jim običajno zmanjka denarja?

Za osnovno preživetje. Za hrano, za ogrevanje, za najemnino. Grozijo jim deložacije, naberejo se jim položnice in ujamejo se v začaran krog. Vzamejo kredit na banki ali pri kakšnih bolj sumljivih ponudnikih z oderuškimi obrestmi. Položnice sicer plačajo, a dolgovi se jim zaradi posojila začnejo kopičiti.

Ali pridejo do vas dovolj zgodaj? Za mnoge je verjetno center za socialno delo pravzaprav zadnja postaja.

Večinoma se pri nas oglasijo prepozno. Sram jih je. Ne le pred znanci, pred sosedi. Sramujejo se sebe, celo pred mano jih je sram, ker ne morejo preživeti s svojimi dohodki, ker prosijo za pomoč. Še posebej je to značilno za tiste, ki so delali vse življenje, zdaj pa imajo dobrih 300 evrov pokojnine, s katero ne morejo dostojno živeti. Ne gre le za denar, najprej jih moram razbremeniti krivde, stigme, ki si jo sami nadenejo. Vsak se lahko znajde v takšnem položaju, jim povem. Mi smo tu, da pomagamo, zato morajo čim prej priti do nas. Centri bi morali biti prva postaja v stiski, ne zadnja.

Torej ne pridejo k vam le po denar?

Ne. Ljudem, ki so v tako hudi stiski, pomagamo načrtovati pot iz nje. Skušamo ugotoviti, kako si lahko še znižajo mesečne stroške. Dogovorimo se z ustanovami za obročno odplačevanje dolgov najemnine, elektrike in podobno. To v večini primerov pomaga in preprečili smo že marsikatero deložacijo. Ko v drugih ustanovah vidijo, da za dolžnikom stoji center za socialno delo, mu zaupajo, da bo poravnal dolgove.

Žal pa zaradi nove zakonodaje nimamo več toliko časa za takšno svetovanje. Več revščine je tudi zato, ker se moramo na centrih ukvarjati s toliko papirologije, namesto da bi obravnavali stisko. Prezapleteno zakonodajo imamo in preveč časa nam vzamejo postopki.

Kaj konkretno vam jemlje toliko časa?

Da se iz različnih računalniških baz za enega prosilca zberejo skupaj podatki, traja od tri do pet dni. Potem moramo preveriti, ali ima v lasti kake delnice, vse to preračunavamo s kalkulatorjem. Med postopkom, torej pred izdajo odločbe, mi včasih prosilci očitajo, da sem vendarle socialna delavka, da bi morala stvari drugače urediti. Bi jih, v starih časih, zdaj pa nam je zakonodaja odvzela diskrecijo. Zdaj moram le pritisniti na gumb, da na koncu dobim odločbo, kot stroj. Zelo malo je odločitev, ki jih lahko naredim po svoji vesti. Žal pa gre vse to na račun ljudi.

Kako se ob tem počutite?

Zelo slabo. Posebno pri uveljavljanju otroškega dodatka ter subvencijah ni več pravega socialnega dela. To bi lahko počel človek s katerim koli poklicem, glavno, da zna pritisniti na gumb.

Vse to naj bi nekoliko omilila prenova socialne zakonodaje...

Upam, da bo pospešila postopke in nam bo dala več prostora za delo z ljudmi. Birokraciji bi se lahko izognili tudi z dodatnimi zaposlitvami na centrih. Ljudje potrebujejo službe, mi pa potrebujemo več zaposlenih. Tako bi prosilci za pomoč tudi manj časa čakali na svoje odločbe.

Kako pa ste delali v »starih časih«, ki jih omenjate?

Pred desetimi leti sem začela delati pri denarnih pomočeh. Ogromno sem bila na terenu in to pogrešam. Med prosilci za pomoč je veliko starejših in bolnih. Sami morajo priti k meni. Včasih sem šla jaz k njim in se o razmerah, v katerih živijo, prepričala na lastne oči. Verjemite, v živo so stiske veliko hujše, kot so videti na vlogi za denarno socialno pomoč. In namesto da mi je človek prinesel tisoč in eno potrdilo, sem svoja opažanja zapisala v zapisnik, mu pomagala izpolniti vlogo in sem jo odnesla na center.

Kako zdaj pridete do ljudi, ki živijo v tako hudih razmerah?

Včasih me pokličejo in jih obiščem. Če me nihče o tem ne obvesti, pa tega ne morem vedeti. Zato poudarjam, da bi morali pogosteje hoditi na teren, za kar pa ni časa. Prosimo tudi ljudi, naj bodo aktivni. Naj sporočajo svoje stiske, pa tudi tuje.

Pa to storijo, ko ugotovijo, da nekomu tretjemu ne gre dobro?

Zelo redko. Največkrat so klici na center povezani s tožarjenjem, češ, prejemnik denarne socialne pomoči pa dela na črno ali pa v rokah drži steklenico vina. Ljudje v Sloveniji so zelo škodoželjni. Malo je takšnih, ki nas opozorijo na nasilje, na zlorabe, na stisko.

Prav vaš center za socialno delo je bil v zadnjem času večkrat izpostavljen, saj ste se ukvarjali s primeri, ki so tudi medijsko najbolj odmevni...

Ko se tragedija zgodi, je najlažje okriviti ustanovo. Najbolj na nas s prsti kažejo ljudje s sorodnimi poklici. Potem se kje najde še kak sosed, ki pove, da je že vrsto let vedel za nasilje. Če ni tega sporočil centru, to nikomur ne pomaga. Mi moramo vedeti. Nobenega svojega koraka ne naredimo iz malomarnosti, pač pa se odločamo o prioritetah. Včasih imamo žal na voljo samo dve slabi odločitvi. Naredimo nekaj ne najboljšega, da bi preprečili nekaj še slabšega. Odločamo se na podlagi vseh okoliščin, ki jih poznamo samo mi in ki jih javnosti ne moremo razkriti zaradi varstva osebnih podatkov oziroma zaščite zasebnosti naših uporabnikov.

Redko pa slišimo pozitivne zgodbe.

Čeprav jih je veliko, o njih zaposleni na centrih ne spregovorimo za javnost, verjetno tudi zato, da bi zaščitili svoje stranke. Pred kratkim sem pomagala materi dveh otrok, tretji je zaradi bolezni umrl. To jo je tako potrlo, da je postala pasivna, ni se urejala. Ni zmogla zbrati toliko moči, da bi svoje stanje opisala na občini, s katere so ji vztrajno pošiljali opomine za neplačane najemne položnice. Stanovanjski sklad nas je obvestil, da bodo družino deložirali. Potem pa sva se z gospo pogovorili. Dobila je denarno pomoč, s skladom smo se dogovorili za načrt odplačevanja dolga, ki ga gospa upošteva. Čeprav sva postopek zaključili, še vedno prihaja k meni s plačanimi položnicami, samo zato, da mi pokaže, kako si je uredila življenje. Uredila si je tudi zunanjost. Prepričana sem, da bo zdaj ponovno konkurenčna tudi na trgu delovne sile.