Ustvarjalko so že kmalu po opravljenem doktoratu na inštitutu MIT v Bostonu začela vznemirjati vprašanja nadzorovanja in voajerizma, kjer se lahko izmenjujeta kontrola in želja. Zaradi tega njeni projekti pogosto vključujejo raziskovanje organov nadzora in tehnologij, s katerimi ti bdijo nad državljani. V okviru projekta Omarica z dokazi se je umetnica premišljeno nastavljala liverpoolskemu nadzornemu videosistemu Citywatch; ta po 31 dneh od njihovega nastanka avtomatsko izbriše vse posnetke – razen v primeru, če posameznik iz takih ali drugačnih razlogov vloži prošnjo (ki ji doda svojo fotografijo in deset funtov) za ogled določenega posnetka. Tega mora nato policija hraniti v omarici vsaj sedem let. Jill Magid je takšne prošnje v obliki ljubezenskih pisem in dnevniških zapisov vlagala natanko 31 dni zapored, tako da je pri nadzornikih sistema seveda vzbudila pozornost. Razstava, ki se odpira nocoj, bo na ogled postavila videoinstalacije posnetkov Citywatcha in intimna pisma med Magidovo ter videosistemom, deloma pa bo potekala kar na samem spletišču.

Ustvarjate precej raznolike projekte. Kaj vas torej definira kot umetnico?

Svoje delo bi najbolje opisala kot iskanje intimnih relacij v neosebnih strukturah. Sistem, ki ga izberem v delovnem procesu, denimo policijo, tajno službo, sistem nadzornih kamer ali forenzično identifikacijo, od daleč funkcionira kot širokokotna perspektiva, ki nas vse izenači in briše individualnost. Sama iščem potencialno »mehkobo« in intimnost znotraj teh sistemov, zmoto njihovega vsevednega pogleda, poti, po katerih zadržijo svoj spomin, opozarjam na njihovo očitno nedotakljivost in avtoriteto ter ob vsem tem na njihovo potencialno reverzibilnost. Skratka, kot umetnica in pisateljica želim ustvariti intimen odnos s sistemom moči. Zame sistem moči ni nekaj, kar se upravlja na daljavo, temveč nekaj, s čimer je mogoče manipulirati na način, da se mu približaš, izkoristiš njegove vrzeli, ga zapelješ v dialog, se infiltriraš v njegovo strukturo ter ponavljaš njegovo logiko.

Glede na to, da vaše umetniško delo vključuje tudi manipuliranje s policijo ali tajno službo – bi vašo umetnost lahko označili kot nevarno?

Prav gotovo je v moje delo vključenega kar nekaj tveganja. Včasih gre za tako imenovano varno tveganje, kot denimo v projektu Lincoln Ocean Victor Eddy iz leta 2007, ko sem sledila enemu izmed newyorških policistov med njegovimi nočnimi izmenami na podzemni železnici. Nekatere druge akcije so bile nevarnejše glede na posledice, ki bi me lahko doletele. Ko sem med letoma 2005 in 2010 ustvarjala projekt Spy, me je nizozemska tajna služba označila za grožnjo nacionalni varnosti ter trajno zasegla nekaj mojega dela. V okviru akcije In Failed States sem lani vadila za to, da bi postala dopisnica iz Afganistana, in tedaj sem prvič sploh uporabljala orožje ter sprevidela, da zaradi svojega dela lahko še umrem. V vseh teh primerih me je bilo seveda nekoliko strah in ta strah sem morala včasih sprejeti, spet drugič potlačiti. Mislim, da delo, ki vključuje raziskovanje sistemov moči, vselej prinaša nekaj tveganja.

V svoje projekte precej vključujete tehnologijo in različne priprave, kot je denimo kamera v šminki. Kako je mogoče najti presečišče med tehnologijo in umetnostjo?

Tehnologijo pri svojem delu uporabljam le, če sistem to zahteva, zato se nikoli ne ukvarjam z njo iz ljubezni ali posebnega interesa do tega področja. Denimo, v projektu Omarica z dokazi sem se ukvarjala s posnetki iz liverpoolskih videonadzornih kamer, a tu ni bilo potrebno, da se umetnost zaroči s tehnologijo, saj je bila slednja že del procesa mojih zapisov in ustvarjanja vizualnih del.

Zakaj vas tematsko najbolj privlači raziskovanje nadzorovanja in voajerizma?

Kot sem že omenila, me zanima intimni potencial struktur in sistemov moči. Moč pa je skupek odnosov. Zanima me, kako delujejo relacije znotraj sistemov moči, kako jih je mogoče upočasniti, raziskovati in manipulirati z njimi. Neke vrste voajerizem lahko zraste tudi iz koncentriranega in bližnjega opazovanja prek javnih videokamer, kar je lahko samo po sebi erotična aktivnost. Prepričana sem, da v vsakem sistemu, če ga le opazujemo dovolj dolgo in z zadostno intenzivnostjo, lahko najdemo lepoto – pa čeprav sprijeno. A moramo biti odprti za resnično opazovanje, brez predsodkov. Sistemi, ki jih raziskujem, so izjemno kompleksni in vanje so vključeni številni človeški odnosi. Tako v mnogih od njih obstaja možnost lepote in poezije.

Se je skozi projekt Omarica z dokazi nadzorni sistem v vaših očeh kaj spremenil?

Iz moje perspektive je s tem, ko sem vzpostavila odnos z nadzornim aparatom Liverpoola in ga v pismih nazivala kot »ti«, ta postal oseba s konkretnimi lastnostmi. Ko sem ga zapeljala, je postal bolj človeški in ranljiv.

Zakaj ste se odločili za zapeljevanje in ne denimo onesposabljanje videokamer?

Ker sistema preprosto nisem želela uničiti ali ga kritizirati, ampak ga razumeti.

Če torej projekt ni kritika videonadzornega sistema, kakšno je potemtakem njegovo sporočilo?

Ta projekt, pa tudi vsi drugi, nimajo moralnega zaključka ali sporočila. Sistem sem raziskovala tako globoko, kot sem ga lahko, ter o njem poročala gledalcu oziroma bralcu. Verjetno se ga bodo ljudje, ki vsakodnevno hodijo mimo njega, zdaj bolj zavedali, predstavila pa sem tudi njegovo kompleksnost. Nadzornim kameram sem se razgalila, da bi razumela strukturo, ki je za njimi. Ko naključni mimoidoči namreč enkrat opazi te kamere, imajo morda te kasneje velik vpliv na njegovo življenje.

Kako pa so na drugi strani nadzorniki kamer reagirali na vaša pisma?

Ne morem reči, kako so moj eksperiment doživljali, saj ne morem vedeti, kaj druge osebe občutijo ob mojem delu. Vem pa, da ko sem prvič prikazala svoje delo, in sicer na liverpoolskem bienalu, mi je policist, ki je tisti večer delal v galeriji Tate Liverpool, povedal, da so nekateri policisti pogosto prihajali v nadzorno sobo, kjer so mi zvesto sledili prek kamer. Neki drugi policist pa mi je priznal, da je jokal, ko je bral knjigo One Cycle of Memory in the City of L, ki je nastala ob projektu.

Jill Magid newyorška umetnica