Verjetno se ne bi pretirano zmotili, če bi 45-letnega Mariborčana prekrstili v veterana slovenskega jadranja na deski. V svoji več kot 30-letni športni karieri ima namreč za sabo že malo morje nastopov na mednarodnih tekmovanjih, čeprav je od njegovega največjega, tistega na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, minilo že kar nekaj časa. »Definitivno sem veteran. Da se že toliko časa ukvarjam s tekmovalnim jadranjem na deski, ne skrivam in sem na to zelo ponosen,« v uvodu pove Vidakovič, ki v nekaterih tekmovalnih kategorijah še vedno brani naslov državnega prvaka.

In čeprav se po besedah jadralca tekmovalna scena v Sloveniji v zadnjih letih krepi, je bila v preteklosti kljub vsemu prešibka, da bi se slovensko jadranje na deski znova dvignilo na višjo raven. »Če od leta 1992 pa do leta 2012 razen mene na olimpijskih igrah ni nastopil nihče več, postane jasno, da slovenska scena ni bila dovolj močna, da bi vzgojila tekmovalca, ki bi lahko izpolnil normo in državo zastopal na olimpijskih igrah. Seveda so bili poskusi, a enostavno ni bilo dovolj tekmovalcev, ki bi lahko organizirali kakovostne treninge in bi drug drugega potiskali naprej,« razloge za zaton panoge v preteklosti vidi Vidakovič, del krivde pa pripisuje tudi mačehovskemu odnosu krovne jadralne zveze, ki je jadranje na deski kot mlado disciplino od nekdaj zapostavljala.

Da se panoga ne bi ujela v zanko stagnacije ali v bodoče celo nazadovala, svojih neprecenljivih izkušenj in znanja ne skriva, temveč jih ves čas deli z mlajšo generacijo. »Sem eden izmed treh ali štirih posameznikov v Sloveniji s trenersko licenco. Želja je, da bi ustvaril ekipo mladih jadralcev, ki bi pod mojim okriljem delali na način, ki sem ga poznal jaz. Mladim sem vedno pripravljen pomagati, jim dajati nasvete in jim posredovati informacije.«

In kaj naredi tekmovalno jadranje na deski tako posebno, da se mu nekdanji olimpijec še ni odrekel? Sam pravi, da te hitro zasvoji, saj ponuja svobodo in odklop od monotonega vsakdana, prav tako pa ni primerljivo s športi, ki so pretirano naporni in garaški ter te po tekmovalni karieri skorajda ne zanimajo. »Živi primer tega je moja žena Tanja Godina, ki je kot plavalka leta 1992 prav tako nastopila na olimpijskih igrah. Za plavalce običajno velja, da po svoji zadnji tekmi še več let niti rekreativno ne skočijo v bazen. Pri nas tega ni, saj je faktor užitka precej višji. Zase tako lahko povem, da bom rekreativno jadral, dokler bom fizično zmožen,« trdi Vidakovič, ki je z jadranjem omrežil tudi 13-letnega sina Vala, četudi je slednji zadnja leta zaprisežen tenisač.

Ker je Vidakovič v jeseni svoje športne kariere, se vprašanjem o tekmovalnem slovesu ne more izogniti. A glede na to, da na regionalnih tekmovanjih še vedno posega po najvišjih uvrstitvah, trenutno pa se intenzivno pripravlja na julijsko SP na hrvaškem Pelješcu, se od morskih valov ne namerava posloviti tako hitro. »Rezultatsko gledano sem še pri vrhu. Zagotovo bom še vedno nekaj časa tekmoval vsaj na hrvaških tekmah, ker so dobro organizirane in sem zaljubljen v Jadransko morje. Da bi se poslovil na način, kot je to običajno v drugih športih, si težko predstavljam. To bi bil enostavno prevelik rez v moji karieri.«