Prepričan sem, da bo o samem postopku prodaje, ponujeni ceni, izpogajanih pogojih itd. še precej komentarjev. Mercator se prodaja po enem najslabših let, če ne celo najslabšem, v zgodovini poslovanja. Visoko zadolženi skupini je sicer uspelo zadržati prihodke na ravni iz leta 2011 (ki jih je uprava zaradi nove računovodske usmeritve prilagodila navzdol), a so za prodano blago plačali 50 milijonov evrov več kot leto prej, kar je odraz padca kupne moči in posledično njihove sposobnosti doseganja marž. Bistven – po mnenju vodstva sicer enkraten – negativni dogodek so bili odpisi nepremičnin v višini 35 milijonov evrov in stroški zaradi izstopa iz Bolgarije in Albanije (okoli 20 milijonov evrov). Teh predvidoma v prihodnje ne bo, in dobiček iz poslovanja bi znal biti hitro pozitiven, kakršen je tudi sicer načrt uprave za leto 2013 (48 milijonov evrov). Vodstvo družbe je ta ponedeljek napovedalo nove ukrepe za izboljšanje poslovanja, motivacije pa z novimi lastniki pred vrati ne bi smelo primanjkovati. Če znižajo stroške iz poslovanja, kar jim je v prvem letošnjem četrtletju do določene mere že uspelo, se dogovorijo z bankami o reprogramu posojil, o čemer težko dvomimo, in hkrati zadržijo padec prihodkov, potem bo pol »čudeža« opravljenega, še preden bi Mercator prešel pod okrilje Agrokorja. Ekonomija obsega v primeru prevzema pa zna biti zagotovilo, da bo družba okrepila pogajalsko moč tako pri dobaviteljih kot kupcih in si zvišala svoje marže. Veliko čejev, a kdor vidi v Mercatorju potencialno zgodbo o poslovnem preobratu, naj ne pozabi, da ima omenjeni konzorcij le 53-odstotni lastniški delež. S prevzemom bo zagotovljeno stabilno lastništvo, medtem ko imajo preostali delničarji poleg tega možnost, da ostanejo še naprej z najboljšim sosedom.