Na petkovem praznovanju dvajsetletnice se je v Cerkvenjaku v Slovenskih goricah na dvorišču domačije Firbas poleg glasbenega in folklornega ansambla, podokničarjev in govornikov zvrstilo tudi več kot 300 obiskovalcev, tako stalnih gostov kot naključnih mimoidočih. Da je zanimanje za kmečki turizem pri nas precejšnje, je bilo očitno tudi dan kasneje, v soboto, na ljubljanski tržnici, kjer so se pod okriljem Združenja turističnih kmetij Slovenije predstavljale kmetije z vseh koncev države. Združenje med drugim skrbi za usklajeno promocijo turističnih kmetij in zagovarja njihove interese v zakonodajnih vprašanjih.
Gostilna ali turistična kmetija?
»Lastniki turističnih kmetij se včasih ne znajo opredeliti, ali so neka povprečna podeželska gostilna ali pa so v resnici turistična kmetija. Na koncu imajo mnogi identično ponudbo kot gostilne, in to je zavajanje gosta – če na turističnih kmetijah dobi lignje in pivo, kako naj potem vidi razliko?« ponazori Bojan Firbas, ki polagoma prevzema gospodarjenje od očeta. »Mi se trudimo držati v okvirih turistične kmetije, torej tega, kar sami pridelamo, čeprav nas to dostikrat zelo tepe.«
Dopustnikom, ki jim klasični turizem preseda s hrupno množičnostjo vase zaprtih letovišč, se kot ena od privlačnih možnosti za preživljanje dopusta ponuja prav kmečki turizem, ki združuje mir in šir nekoliko odmaknjene narave s tradicionalnimi kmečkimi dobrotami. Poznajo ga marsikje v svetu, med drugim tudi v ZDA in v Avstraliji, vendar ni nikjer tako uveljavljen kot ravno v srednji Evropi, zlasti v Avstriji, na Bavarskem in v Sloveniji pa tudi v Italiji.
Vedno več je stalnih gostov
Kot na marsikaterem drugem področju pri nas tudi v kmečkem turizmu nadzor ni dovoljšen, najbolj problematični so vikendi, dodatno zmedo pa vnaša dejstvo, da je moč nositi oba naziva – »turistična kmetija« in »gostilna« – hkrati. »Najlaže je kontrolirati nas, ki se pojavljamo v medijih, ne pridejo pa k tistim, ki 'turistična kmetija' imenujejo svojo preštrihano garažo in tam počnejo vse živo.«
Ko sta se Marjana in Alojz Firbas leta 1993 med prvimi v Sloveniji odločila za turistično kmetijo, se pri njih še ni dalo prenočiti. Nekaj let kasneje so v hiši uredili štiri sobe, nato pa so povsem prenovili še stari skedenj ob hiši in tako zdaj nudijo osem sob in dva apartmaja za skupaj 28 gostov, med katerimi je vedno več stalnih – in približno toliko Slovencev kot tujcev. »Ukrajinci, na primer – taki, ki imajo dosti pod palcem –, se pri nas ustavijo na poti v Italijo, kjer so potem na svojih jahtah, nazaj grede pa spet prespijo pri nas,« pove venomer dobro razpoloženi Alojz, ki je bil pred petnajstimi leti eden od ustanovnih članov Združenja turističnih kmetij Slovenije.
Lahko bi bili tudi hotel
Med tujimi gosti tako že dolgo več ne prevladujejo sosedje Avstrijci in Italijani, ki so v prejšnjih letih na naše namesto na svoje turistične kmetije hodili bržkone zaradi tedaj ugodnejših cen, ki pa so danes pri nas že enake, če ne celo nekoliko višje. Redno se menda dogaja, da ljudje pričakujejo na kmetijah pol nižje cene kot v gostilnah ali trgovinah. »Nekoč mi je neka ženska dejala: 'Seveda morajo biti cene nižje, saj vam je samo zraslo!' Jaz pa moram že za vsako solato na vrtu preživeti več ur,« se še danes takemu načinu razmišljanja čudi Marjana, ki na domačiji Firbas skrbi za pripravo vseh obrokov in predelavo vseh živil – z nekaterimi častnimi izjemami, med katere sodi na primer viljamovka. Za svoje domače izdelke, od kruha do mesa iz tünke, je prejela že več priznanj in nagrad.
Turistična kmetija naj bi bila v osnovi kmetija, ki za dodaten zaslužek – kot dopolnilno dejavnost – nudi hrano in nastanitev. »Pri nas je ta dopolnilna dejavnost že zdavnaj prerasla v glavno,« pove Bojan. »Razmišljali smo že, da bi se registrirali kot hotel,« nadaljuje rahlo bolj zares kot v šali, vendar se na koncu, pravi, račun vseeno ne bi izšel, ker bi se povečali samo stroški – imeti bi recimo morali stalno recepcijo –, medtem ko bi prihodki in kakovost storitve ostala enaka. Domačija Firbas se ponaša s štirimi jabolki, pri čemer so jabolka za turistične kmetije približno to, kar so zvezdice za hotele – z eno razliko: »Ta jabolka povzročajo eno samo zmešnjavo – vse lestvice so do 5, jabolka pa so samo do 4!«
Razmišljajo še o prodajalni
Alojz se spominja, da je na začetku dosti gostov pri njih prebilo tudi po deset dni skupaj. Bojan potrdi, da imajo od gostov, ki prenočijo, še vedno največ prometa, vendar ostajajo zdaj kvečjemu za štiri dni, in še to predvsem v času šolskih počitnic. »Vmes pa včasih tudi po cel mesec ni nobenega gosta v sobo,« pravi, zaradi česar so že razmišljali, da bi si uredili prodajalno – »štübl«, kjer bi prodajali večinoma izdelke s svoje, pa tudi z nekaj okoliških kmetij. »Zlasti tisti gostje, ki pridejo z avtom, bi si z veseljem odnesli kaj domov – sokove, vina, marmelade...« Vendar je zakonodaja glede prodaje za domov pri nas precej stroga, kar pa je le eden od razlogov, da mali pridelovalci nimajo prave motivacije za takšno trženje svojih izdelkov.
V zvezi s tem omeni še zadruge, ki da se pri nas odkupa od malih proizvajalcev zlepa ne lotijo. »V Avstriji na primer vsaka vaška zadruga prodaja kruh, salame, kar pač kdo tam pridela. Za to si pridobijo papirje, pri čemer jim pomaga država, pri nas pa, nasprotno, naletiš na same ovire. Če želiš imeti malo sirarno ali na primer samo prodajati maslo, moraš imeti skoraj enake papirje kot Ljubljanske mlekarne.« Dosti manj strogi in togi so menda predpisi glede izdelkov, ki se uporabljajo v kuhinji in postrežejo gostom na kmetiji. Bojan se tako pošali, da prodajo »300 procentov preko krožnika«.