Tokrat bom poskušal povedati nekaj o tem, kako »enostavna« je prodaja vina v svetu. Povod so opazke, pripombe, ugotovitve, torej neko besedičenje, ki me velikokrat doleti. Gre pa v maniri: »Lahko je tebi prodati vino, ker znaš govoriti in poznaš ljudi.« Iz tega aksioma nadalje izhajajo še druge izpeljanke – od teorije zarote o skupinah ljudi, ki naj bi jim uspešnejši prodajalci pripadali (državna, politična in verska pripadnost…), do ugotavljanja povezave med absolutno kakovostjo vina in njegovo ceno.

Proces prodaje vina je vsaj po mojih izkušnjah po svetu dokaj suhoparna, morda celo kruta stvar! Velikokrat je odločitev potencialnega kupca omejena le na tehtanje cene in kakovosti. Kupci si pri odločitvi pomagajo tudi z informacijami o potencialu prodaje vin iz določenih držav, kjer smo Slovenci v skupini vin, ki se težje prodajo. Na četrtem mestu po pomembnosti je za njih podatek o konstantnosti glede kakovosti in količine blagovne znamke. Na petem mestu je način pridelave oziroma princip, ki ga določena blagovna znamka spoštuje pri pridelavi, predelavi in prodaji vina. Šele na tem mestu lahko prodajalec razvije svojo zgodbo. Le kakšen genialec lahko uspe z govornimi sposobnostmi izničiti prve štiri točke (cena, kakovost, provenienca, konstantnost kakovosti in količine)?

To pač ni tako preprosto. Karizmatična zgodba prodajalca seveda pomaga. Je pa zelo daleč od tega, da odloča o prodaji – enostavno zato, ker kupci slišijo na stotine takih zgodb vsak dan. Prisluhnejo pa tvoji zgodbi šele, ko jih začne zanimati. Torej ko si kot prodajalec preplezal čez sprejemne izpite cene, kakovosti, provenience in konstantnosti.