Kmalu je prisluškovanje postalo ugleden, a tudi zahteven poklic. Prisluškovalo, zalezovalo in kukalo pod tuje rjuhe se je po gostilnah, v državni upravi, kraljevskih sobanah, v tramvajih, na partijskih sestankih, izsledke pa so si špiclji, profesionalni in amaterski, zapisovali na robčke, toaletni papir, servietke, račune iz kemičnih čistilnic. Potem pa so začeli uporabljati majhne fotoaparate, snemalne naprave, mikrofone, nameščene na telefone, v spalnice, stranišča, avtomobile. Zdaj nas spremljajo in nas podrobno spoznavajo še prek spleta. Normalno. Vsaka država si želi in mora vedeti, kaj počnejo njeni državljani; kaj jih tare in kaj veseli, s kom se družijo, kdo koga vara, kdo kuje kakšno svinjarijo in kdo je pošten davkoplačevalec. Informacije shranjuje, sortira, korelira, dela preseke in Gaussove krivulje in potem na temelju dobljenih podatkov prilagaja in uravnava svojo politiko v prid vsem državljanom, pa najsi se sliši še tako idiotsko.

Narod pa, namesto da bi se veselil novih dosežkov zbiranja podatkov in uporabljal vse dobrobiti, ki jih takšen razvoj družbe prinaša, nori, češ vzeli so mu zasebnost, vdirajo v intimo, vohunijo za njim in ga potem špecajo raznim varnostnim organom. Lepo vas prosim, koristi sledenja komunikacijam državljanov se je zavedal celo Haso v tistih svinčenih časih, ko nam je sicer šlo dobro, samo kapitalizma nismo imeli in nas je bilo zato rahlo sram pred Zahodom. Gastarjbajter Haso kliče po telefonu iz Nemčije ženo v Zenico in ji zaskrbljeno razlaga, naj takoj izkoplje tiste nemške marke in emigrantsko propagandno gradivo, ki jih je ob zadnjem obisku zakopal na vrtu. Fata ga sprašuje, če se je v Nemčiji nažrl norih gob, saj ne ve za nobene marke na vrtu. Haso se dere po telefonu, naj nikar ne odlaša, ampak naj gre kopat na vrt. Naslednji dan ga kliče Fata in s tresočim glasom razloži, da so pet minut po njegovem klicu pridirjali miličniki s krampi in lopatami in do poznih ur razkopali ves vrt, a nič niso našli. »Saj tudi nič ni bilo, Fata,« se je zadovoljno hahljal Haso. »Zdaj ko so miličniki prekopali vrt, pojdi in zasadi krompir, paradižnik, čebulo, pa na feferone ne pozabi!«

Tako je treba razmišljati. Pozitivno. Crkne vam denimo računalnik. Ni panike. Pokličete ameriški nacionalni urad za varnost in tam je lepo shranjena vsa vaša korespondenca, tudi tisti e-mail, v katerem vas je šef poslal v p... m... Žena vam doma teži, da ste si po Facebooku »fejst bukov« od malvazije dopisovali s tajnico, vi pa kojci pošljete prošnjo na FBI, naj vam dajo vaš dosje, in tam se lepo vidi, da s tajnico niste nikoli imeli nič, da pa ste redno tvitali za božič z vodjo Al Kaide Al Zavahirijem. In žena obmolkne. Poglejte slovenskega tajkuna. Obiščeta ga gospa Demenca in gospod Alzheimer in se ne more spomniti, ali je prek spleta vplačal novega bentleyja oziroma 32-metrsko jahto in pri kom. Na slovenskem nacionalnem preiskovalnem uradu mu prijazna uslužbenka iz spravljenih spletnih komunikacij pove, kdaj je kje kaj vplačal, kdaj je dobavni rok in kakšni so penali v primeru zamude pri dobavi. Prekrasno. Nekdo vam hoče uničiti bleščečo politično kariero in vas obtoži, da ste doktorat prepisali iz župnikove nedeljske pridige. Pokličete Cio ali naš NPU, naj javno objavi celotno vaše pisanje po spletu, in v kali zatrete obrekovalca, saj se izkaže, da ste doktorat pogooglali, ne pa ga ukradli župniku. Orwell, hvala ti za 1984!