To je tudi svet, kjer je človek ves čas na robu in hkrati v središču, zazrt v obzorje, v tisto izmuzljivo točko, kjer se stikata nebo in zemlja, nebo in morje, brezdanjost in končnost. Panonska nižina kot ravnica in hkrati gričevnata pokrajina, posejana s številnimi osamelci, ostanki kljubovanja nekdanjemu panonskemu morju. Na tem prehodu, ki se dogaja edino v samotni kontemplaciji s subtilnostjo in spominom prežete duše, živi Šarotarjeva poetika. In živi njegovo doslej zadnje delo. V njem se morda bolj kot v katerem koli avtorjevem besedilu doslej njegovi protagonisti – zaznamovani z zgodovinsko usodo avtorjevih prednikov oziroma rojakov, ki s svojim molkom negujejo zgodovinski spomin – berejo kot avtorjev alter ego, ali natančneje, avtorjeva altera anima. Slednja obstaja prav na omenjenem stičišču, ki ni ne morje ne zemlja, na obzorju, katerega točko opazovanja določa nepovratno otožna, razbolena, razklana, a subtilna, bogata in z nikoli usahlim izvirom hrepenenja pregnetena duša.
Prostor, ki ga uprizarja kratek potopis po Šarotarjevem opusu, avtorjev lirski obračun z njim, tvori prepoznavna notranja pokrajina, vselej nevidno prisotna in nikoli scela dostopna. »Ne zunaj ne znotraj, ne več tukaj in še ne tam, nekje med sanjami in resničnostjo, v prehodu, v haustorju. (...) V samoti,« kot avtor nekje zapiše. To je pokrajina, v kateri živi sleherni Šarotarjev junak od arhetipskega Andrijana iz prvenca Potapljanje na dah naprej, ta njegov »socialni, psihični in metafizični tujec« (Josip Osti), ki si prizadeva slediti tej pokrajini in elementarnim zakonom narave v njej in ki vselej nosi v sebi dimenzijo zgodovine oziroma spomina. Ta ga zaradi nemoči govora vrača v moč molka kot v prvobitno stanje duše, ker se ta kaže kot edina možnost (pre)živetja spomina. Zato je njegova eksistencialna drža pregnetena s strahom in z bližino smrti, hkrati pa z neodjenljivim spojem privida in resničnosti, prisotnosti in minevanja, lepote in bolečine.
V svoji novi knjigi Dušan Šarotar bralca znova zapeljuje s subtilno meditativno patino in metaforiko. Izbranim odlomkom iz prejšnjih del sledijo prozni komentarji, podčrtani z avtorjevimi črno-belimi fotografijami. V njih se v novembrskih dežnih kapljah na okenski šipi, nepredvidljivi igri oblakov, zaslepljujoči megli, pronicljivemu snopu sončnih žarkov, upanje vzbujajočih železniških tirih in zapisu na postaji ob njih ali v žarnici, gogoljevsko osamljeni viseči izpod stropa, razliva ne zgolj panonska in ne samo avtorjeva duša. Večkratni déjà vu prebranega nagovarja in razkriva tudi bralčevo bit, njegovo dušo. Ker tisto čudenje, ki je iz besed in tišine, ni ne v morju in ne na zemlji. Je nekje v njem.
