Z dvema vrhunskima dosežkoma na zadnjih dveh velikih tekmovanjih (šesti na EP 2012 v Srbiji, četrti na SP 2013) so si rokometaši sami dvignili letvico uspehov in naložili težko breme. A niti največji pesimisti niso pričakovali, da bodo pod psihološkim bremenom klonili že na prvi oviri. Ne le, da so na zadnjih osmih tekmah – od polfinala SP dalje – le enkrat zmagali, pa še to proti podpovprečni Romuniji, in tako izgubili zmagovalno miselnost in mentaliteto, bolj skrb zbujajoč je naslednji podatek: proti Islandiji in Belorusiji, ki sta iz skupine napredovali na EP, so na štirih tekmah od osmih možnih točk osvojili le – eno!

Poraz proti Belorusiji, ki je daleč od evropskega vrha, je za četrto reprezentanco sveta sramota in katastrofa. Razlogov za neuspeh je več, od pretirane samozavesti igralcev, podcenjevanja tekmeca, čudnega vodenja tekme... Ne pomeni le izgube kontinuitete nastopanja na EP (nazadnje je Slovenija manjkala v Italiji 1998), ampak bo imel polom še dolgoročnejše posledice. Denič, ki mu je predsedstvo RZS nedavno podaljšalo mandat do OI 2016, bo, poznavajoč njegovo življenjsko in športno filozofijo, istemu organu ponudil odstop. A skoraj ni mogoče, da bi ga predsedstvo sprejelo.

Bolj kot Deničeva usoda bi lahko bila usodna prihodnost reprezentančnega rokometa. Vsaj leto in pol Slovenije, ki ima sicer mlado in perspektivno reprezentanco, ne bo na velikih tekmovanjih (ob tem, da se mora na SP 2015 v Katarju šele uvrstiti!), sponzorji bodo še bolj zaprli že tako bolj ali manj zaprte denarne pipice, blagajna RZS bo še bolj prazna, medijski prostor pa bodo prevzeli drugi športi. Zgodbo o uspehu bo treba znova začeti graditi, kajti sedanja se je v nekaj mesecih sesula kot hišica iz kart, pristanek na realnih tleh pa je krut, boleč in trd.