Slovenija se prvič po letu 1998 ni uvrstila na EP.

Razočaranje je ogromno, kaj takega nisem pričakoval niti v sanjah. Ne morem verjeti, da se nismo uvrstili na evropsko prvenstvo. To je eden najtežjih porazov v moji karieri. Na žalost je to še ena črna faza v našem rokometnem odraščanju, leta pa tečejo in tečejo. In to zelo hitro, takega odraščanja pa imam že dovolj. Proti Belorusom smo v prvih dvajsetih minutah prikazali odlično igro, nato pa nismo več počeli tistega, kar smo se dogovorili in kar bi morali. Vedeli smo dobro in natančno, kako Belorusi igrajo in kakšne so njihove akcije v obrambi in napadu. Oni v svoji igri niso popolnoma ničesar spremenili, niti med samo tekmo ne.

Ko je Slovenija povedla s plus pet, je kazalo, da so Belorusi na kolenih.

Ne bi rekel, da smo podzavestno popustili in se preveč sprostili. Toda po drugi strani je bila visoka prednost tudi varljiva, čeprav smo bili prvo tretjino tekme za razred boljši od Belorusov. Toda to nič ne pomeni, kajti rokomet se igra šestdeset minut, nas pa je v zadnjih 40 minutah zmanjkalo. Ker je v naši reprezentanci veliko izkušenih igralcev, je še toliko bolj čudno, da smo tako popustili v končnici prvega polčasa. Pravega razloga pa zares ne vem.

Slovenija slovi kot zelo hitra reprezentanca, a tega na igrišču ni bilo videti.

Za nasprotnika smo imeli reprezentanco, ki ne slovi kot hitra ekipa, saj ima veliko težkih in počasnih igralcev. Toda tokrat so nas bolj ali manj pretekli in »skontrirali«, kar je prav neverjetno in nerazumljivo. Odlično so kaznovali naše napake v napadu, izvajali so zelo hiter center... Ko smo se mi veselili zadetkov, so nam ga oni spet hitro zabili. To pač ni nogomet, da se lahko po golu nekaj časa veseliš. Pametneje bi bilo, če bi se veselili na koncu, a zdaj smo žalostni. Naredili smo dva koraka nazaj, namesto da bi vsaj enega naprej. A ta generacija še zdaleč ni rekla zadnje besede.

Niti v obrambi niti v napadu Slovenija ni bila na ravni četrte reprezentance sveta.

V obrambi smo bili premalo agresivni, v napadu pa smo prepoceni zapravljali žoge in priložnosti. Namesto da mi jim mi vsilili svoj sistem in slog igre ter visok ritem, so to počeli Belorusi. Tega si enostavno ne bi smeli dovoliti. Preveč naivno smo dobili veliko zadetkov, na drugi strani smo sami zapravili preveč stoodstotnih priložnosti, vse skupaj pa nas je na koncu zelo drago stalo. Njihov vratar ima sicer nenavaden slog branjenja, a za to smo dobro vedeli, saj ga že dolgo spremljamo. Sami smo ga razbranili.

Boste tudi v naslednji sezoni nosili dres hrvaškega prvaka Zagreba?

Stanje v zagrebškem klubu je daleč od rožnatega. Skoraj prepričan sem, da v naslednji sezoni ne bom igral za Zagreb. Imam sicer nekaj ponudb, a konkretnega dogovora za zdaj še ni.