Ali ni v krščanstvu grešna že sama misel na greh, kaj šele tako hud, kot je poskus umora? Kako je potem mogoče, da v romanu pisatelja, ki je veljal za katoliškega, takšno dejanje, ki ni bilo samo fantazijsko, marveč je rezultiralo v dejanski poskus umora, ni moralno obsojeno? Še toliko bolj, ker je romaneskna junakinja ateistka in sploh bolj liberalnih nazorov, kar je bilo za francosko »provincialko« v poznih 20. letih 20. stoletja ne le skoraj izjemno, ampak tudi tvegano.

Francosko podeželje, kot je prikazano v Millerjevem filmu, je v impresionistični optiki prav čudovito, toda živeti tam ni ravno prijetno, še zlasti ne v premožnih družinah. Provincialni katolicizem je lahko tako zadušljiv, da se v prostornih in velikih hišah usmradi celo vonj borovih gozdov. Drugi najvišji vrednoti sta družina in posest. Prvo ljubezensko srečanje med mladima zaročencema, Terezo in Bernardom, poteka tako, da se pogovarjata o hektarjih borovih gozdov, ki se bodo z njuno poroko združili v ogromno posest. Tereza se zaveda, da njeno zakonsko življenje ne more biti kaj več kot sožitje dveh posestnikov, ki morata biti v očeh drugih, javnosti, videti kot zgleden zakonski par, toda ko postane res tako, je v tem težko najti kakšno zadovoljstvo. Še posebej, ker se Tereza kot ljubiteljica knjig s svojim možem, ljubiteljem lovske puške in kot dobrim katolikom tudi antisemitom, nima o čem pogovarjati. A ni problem samo Bernard. Terezin oče sicer velja za liberalca, toda prav on je s svojim prezirljivim odnosom do hčerke moral imeti nekaj pri tem, da Tereza že od malega ni marala moških. Njena edina prijateljica, v katero je bila verjetno tudi zaljubljena, je bila Bernardova sestra Ana. Tako da se je poročila z njenim bratom bolj zato, ker se z njo ni mogla – njena poročna noč je že takšna, da je spolni odnos z možem videti kot prava tlaka. Tereza najde nekaj zadovoljstva le v pogovorih z Aninim prepovedanim ljubimcem, inteligentnim in umetniškim Judom, sicer pa je moralo biti njeno trajno zakonsko nezadovoljstvo že tolikšno, da se je celo katoliškemu pisatelju njeno zločinsko dejanje zdelo upravičljivo vsaj toliko, kolikor je bilo nezavedno motivirano. Film pa zlasti v finalnih podobah v Terezi bolj slavi portret inteligentne ženske, srečne, da je nazadnje le osvobojena moškega.