Pariz ima – kot eno največjih in najpomembnejših kulturnih središč Evrope – tudi dosti glasbenih, predvsem pa opernih prizorišč. Opere izvajajo v Narodni operi, ki ima dve stavbi: staro Veliko Narodno opero (imenovano Salle Garnier, po arhitektu, ki jo je zasnoval), in moderno, novejšo Opéro Bastille (v njej uprizarjajo dela z večjimi zasedbami in zbori); a tu so še Gledališče Châtelet, Gledališče Champs Elysées in Opéra Comique, v kateri so bile praizvedbe mnogih znanih del.
Pariško občinstvo je torej razvajeno in vsako sezono – od septembra do julija – si lahko samo v Narodni operi ogleda okoli dvajset opernih in približno petnajst baletnih postavitev zelo različnih svetovnih avtorjev, klasičnih in sodobnih. Francoska tvornost je zelo prisotna, a ni favorizirana. Radi posegajo tudi po slovanskih delih; pred leti je imela velikanski uspeh Vojna in mir Sergeja Prokofjeva, v iztekajoči se sezoni so postavili imenitno Hovanščino Modesta Musorgskega, v naslednji pa bo na sporedu tudi Janáčkova Zadeva Makropulos. Pevci, dirigenti, režiserji so od vsepovsod; ni važno od kod prihajajo, a biti morajo zelo dobri. Slovenski tenorist Janez Lotrič je pred leti odpel celo serijo predstav Hoffmannove pripovedke, v Parizu pa je bila vedno spoštovana gostja tudi Marjana Lipovšek.
Težko pričakovana postavitev
Gioconda je najbolj znana opera Italijana Amilcara Ponchiellija, ki je deloval v senci Verdijeve slave, vzgajal pa je Puccinija in Mascagnija. Nekaj njegovih stvaritev je imelo ob prvi izvedbi v Italiji velik uspeh, potem pa so utonile v pozabo. Svojo prvo opero, Zaročenca (po Manzonijevi literarni predlogi), je predelal štirikrat. Na splošno je znano, da ni imel sreče z libretisti. Od uprizarjanja svojih del ni mogel živeti, zato je bil dirigent Mestnega orkestra v Cremoni, potrpežljivo pa je čakal, da je postal profesor na Milanskem konzervatoriju.
Dolgo pričakovano pariško Giocondo je kot režiser, scenograf in kostumograf pripravil veteran Pier Luigi Pizzi, ki se je oblikoval in navduševal ob režijah Giorgia Strehlerja in Luce Ronconija. Na odru ni zgradil Benetk v sedemnajstem stoletju, kjer poteka celotno dogajanje, ampak je slavno mesto nakazal z mostovoma, z velikim stopniščem (ki ponazarja doževo palačo) in z gondolami, ki prevažajo protagoniste. Veliko opero, ki je nastala po vzoru francoskih, je torej očistil kiča in tudi kostumsko je bil zelo previden; barve so dobro usklajene, pri zboristih in baletnikih prevladuje rdeča. Znameniti Ples ur ni vsiljivo izpostavljen, ampak je le del celotnega dogajanja; tudi strašljivi prizor, v katerem okrutni Alvise gostom pokaže mrtvo, nezvesto Lauro, ni ravno spektakularen; na vrhu stopnic je katafalk z njenim truplom, ki pa je le omamljeno, saj je Gioconda strup, ki ji je bil namenjen, zamenjala z mamilom.
Zapletena ljubezenska zgodba, igra o ljubosumju, hudobiji in prevarah, je v Pizzijevi postavitvi dobro razčlenjena in dramaturško jasna. V glasbi se vseskozi ponavlja motiv arije slepe matere (Cieca), ki je Lauri ob rešitvi iz rok nasilnega in surovega Barnabe darovala rožni venec; ta naj bi jo varoval pred najhujšim. In tako se tudi zgodi. Z Giocondino pomočjo, ki žrtvuje ljubezen do mladega Dalmatinca Enza Grimalda, odide Laura, namesto v smrt, z njim v novo življenje.
Glasbena in pevska poslastica
Za skrbno glasbeno podobo predstave je poskrbel izkušeni dirigent Daniel Oren. Z odličnima orkestrom in zborom je pripravil okvir za pravo glasbeno poslastico, ki traja skoraj štiri ure. Pomembni pa so tudi vsi protagonisti in oblikovalci velikih vlog, ki jih je v tej operi kar šest, kar je veliko. V ospredju je predvsem naslovna junakinja, dobrosrčna poulična pevka, v pevski in igralski izvedbi imenitne Litovke Violete Urmane; njen glas je čvrst in prožen, igra naravna ter iskrena, brez zvezdniških izstopanj. Po številnih nastopih v Wagnerjevih operah je ohranila smisel tudi za italijanske. Argentinec Marcelo Alvarez je s svojim lepim, močnim in uglajenim tenorjem ponovno ugajal; njegov »principe dalmato« je sicer igralska šablona, pevsko pa je – predvsem v znameniti ariji Cielo e mar – odličen. Žal proti koncu njegova vloga zbledeva. Nič manj učinkovit ni italijanski baritonist Claudio Sgura (Barnaba) kot poosebljena zloba in sovraštvo; z mogočnim glasom in z značilno pojavo je ustvaril močan karakterni lik zunaj vseh šablon zlobnih in strupenih baritonov.
Luciana d'Intino je lepa in plemenita, malce naivna Laura, pripravljena prestati vse za svojo ljubezen. Pred leti je v tej vlogi v Veroni briljirala znamenita Fiorenza Cossotto, a ji je zdajšnja pevka v svojih izvajanjih kos. Pravo presenečenje je razmeroma mlada Španka Maria José Montiel, ki je glasovno zelo prepričljiva Cieca; njena arija ob predaji rožnega venca je eden od osrednjih dogodkov predstave. Bolgarski basisti so si, če omenim le tri glavne, Hristova, Gjaurova in Gjuzeleva, pridobili svetovno slavo in ugled; Orlin Atanasov jim pospešeno sledi, saj je razmeroma mlad, a je ustvaril že veliko; radi bi ga videli v večji in bolj izpostavljeni vlogi, kot je inkvizitor Alvise (Filip Drugi, Pater gvardijan, Fiesco, Procida), a tudi tokrat njegov mogočni bas ni izzvenel v prazno. Bil je močno opazen in zanimiv.