»Že zjutraj sem vedel, da je to moja etapa. Sedaj sem zelo vesel, da se je to uresničilo. Ta zmaga je pomembna zame in za ekipo. O rumeni majici pa nisem prepričan, da jo bom lahko obdržal. Klanci, ki nas čakajo v gorah, so prestrmi in predolgi,« je kratko, brez odvečnih besed po kolesarski sodbi v Višnji Gori razglašal junak Fabio Felline. V ovinkasti cilj za njim je v dolgi razpotegnjeni skupini pripeljala le petnajsterica kolesarjev, med njimi tudi vsi domačim ljubiteljem kolesarstva znani favoriti za Vršič: Rado Rogina (5. mesto), mladi Jan Polanc (7.), ki ima sedaj nemara še najboljše izhodišče, Tadej Valjavec (8.), Jure Golčer (9.), Tomaž Nose (10.), Matej Mohorič (12.) in tudi Lampretov Kristijan Đurasek.
Felline, kuštravi 23-letni kolesar ekipe proizvajalca igrač Androni Giocattoli, je bil v deželi Josipa Jurčiča namreč nesporni favorit poznavalcev, saj velja za mojstra etap s težkim zaključkom, kar je dokazal tudi v četrti etapi italijanskega Gira z drugim mestom. A imel je tudi nekaj sreče. Le za morda dva centimetra razlike je pokazal fotofiniš sodnika Rilovića. Zmage se je med čakanjem sodniške odločitve že veselil Avstralec Wesley Sulzberger. »Bil je zelo vesel, ko je mislil, da je zmagal. Zmaga bi mu veliko pomenila. Pomislite, Avstralcu, iz te ekipe, v Sloveniji,« je vzdušje v ekipi GreenEdge opisal Jure Žagar, poleg Miha Peterlina služabnik elitne zasedbe, ki je s Sveinom Tuftom dominirala na kronometru v Ljubljani.
Vnuk nekdanjega norveškega olimpijca v smučarskem teku je sicer do zaključnega vzpona na Vrh nad Višnjo Goro častno branil rumeno, a zaman. Za to so predvsem poskrbeli kolesarji Adrie Mobila. Milan Eržen kot glavni taktik je že pred Višnjo Goro odpisal teorijo o lovu na etapno zmago Mateja Mugerlija, vso energijo ekipe pa usmeril v selektiven napad. A je za akcijo v zaključnem ovinku v hribih na severni strani avtoceste poskrbel Nemec Patrick Sinkewitz. Mnogi, kot Tadej Valjavec in Jure Golčer, so imeli težave. »Uf, kakšna vročina,« je bil v cilju vidno izmučen Tadej Valjavec. »Mislil sem, da mi bo glavo pod čelado razneslo. Prva vročina me vedno zdela. To vem že iz izkušenj s Toura. Ampak sem preživel. Običajno je naslednji dan bolje,« je optimist Valjavec, ki je pred leti dobro prenašal najbolj naporne preizkušnje več dni zapored, kot danes sledi čez Sorico, Livške Ravne kakšnih 80 kilometrov pred ciljem in njemu tako domači Vršič.
»Da nismo lovili Sinkewitza? Ah, on ima v nogah brzino več. Da je potem padel dva kilometra pred ciljem, smo imeli zgolj srečo v njegovi nesreči,« je pristavil na zanj glavnega konkurenta, morda nevedoč, da Nemec ni odpisan, čeprav je prišel v cilj okrvavljen po kolku in z zaostankom, a so mu sodniki zaradi pravila UCI dosodili čas zmagovalca in je v skupnem seštevku sekundo za njim. »Nekaj smo morali narediti,« je selekcioniranje na oster ritem opisal kapetan Novomeščanov Tomaž Nose. »Roglič je na na zaključni Vrh dobro vlekel, a ko je Sinkewitz skočil, nisem mogel za njim. Zdelovali so me krči, očitno zaradi vročega dne. Je pa dober. Gre kot raketa. Pravijo, da se mu mišice tudi na zadnjici vidijo, tako je žilav. Mislim pa, da bi ga s Polancem in Mohoričem ujeli, tudi če ne bi padel. Dotlej se je v zavetrju kamermana na motorju dobro skrival. Danes? Dvomim, da bo že na Livške Ravne kdo poskušal. Do vznožja Vršiča bomo tako ali tako že vsi 'pečeni', potem pa kolikor kdo zmore,« je bil Nose slikovit pri opisu.
Kot se je zdelo, sta bila v slikoviti Višnji Gori še najbolj živahna najmlajša. Če Polanca bolj zanima, kdaj proti Vršiču bosta omagala Felline in Belgijec Arthur Vanoverberghe, je bil Matej Mohorič (Sava) takoj pripravljen na šalo, kako dobro si zapomni maturitetno snov iz kemije, katere test je pisal le ure pred startom v Kočevju, le za snov »felline« se dolgo ni spomnil, od kje jo vzeti. »Ponoči sem kar malo slabo spal, saj nisem bil ravno prepričan, ali mi je na kronometru zaradi slabšega časa zavora drgnila ob obročnik ali mi morda ni. Toda danes sem bil kar pozitivno presenečen. Vidim pa, da bom moral še trenirati,« je dejal Matej Mohorič.
