Maribor. Natanko 777 članov ta čas šteje Literarni klub upokojencev Slovenije – Likus. »Pravljična številka,« se hahlja predsednik Andrej Štrus, Ljubljančan, ki zadnjih nekaj let živi na Štajerskem. »Profili naših članov so povsem različni. Od kmetov do akademikov. Družita jih ljubezen do literature in želja, da svojo ustvarjalnost, bodisi lirično bodisi prozno, spravijo na papir.«
Štruc je eden izmed redkih v društvu, ki še ni upokojen. Položaj predsednika je namreč zasedel po spletu okoliščin. »Predsednik društva sem štiri leta,« izpove svojo zgodbo. »Klub je leta 1989 ustanovil Zmago Rafolt in ga je vodil od začetka. Ko je začutil, da se poslavlja, je začel iskati naslednika. A ga ni zmogel najti. Nekoč je stopil tudi k moji soprogi, ki jo je poznal že iz časov njenega otroštva. Vprašal jo je, ali bi jo zanimala ta funkcija. A je ni, mu je pa obljubila, da bo vprašala mene. Gospoda Rafolta sem zavrnil tudi jaz, sem pa ponudil svojo strokovno pomoč. Nekoč sem namreč v tiskarni delal kot strojni stavec in korektor. Nato se je zgodilo, da je predsednik kluba junija 2009 umrl. Ker ni bilo nikogar, ki bi prevzel njegove naloge, sem rekel prav in sem skočil v vodo. Veseli me namreč urejanje in izdajanje zbornika piscev upokojencev Slovenije.«
Likus ga izdaja že 25. leto. V prvi izdaji je zbral prozo in poezijo 12 avtorjev, zdaj pa že nekaj časa zbornik obsega kar tri knjige. V aktualnem so zbrana dela 89 ljudskih piscev, članov društva. »Veliko ljudi piše o svojih spominih, o mladosti, o zdajšnjem življenju, predvsem vojnih spominov je ogromno,« našteva Štruc.
Splet ne more nadomestiti tiskane besede
Vse društvene dogodke in zbornik plačujejo člani sami, saj društvo ne prejema nobenih lokalnih ali državnih dotacij. »Likus je sicer na javnem skladu za kulturno dejavnost, poskušamo pridobiti neka sredstva, vendar je to minimalni znesek,« pove predsednik.
Ali Likus ne občuti konkurence na svetovnem spletu, ki ponuja neskončno prostora za objave v spletnih dnevnikih, forumih...? »Veste, mi smo starejša populacija ljudi, večina naših avtorjev ne obvlada računalnika in elektronske pošte, zato morava midva s tajnico Hildo Rat, ki je gonilna sila našega društva, ročno prepisovati njihove prispevke. Naši člani so vsekakor zelo navezani na tiskano besedo. Knjiga je le knjiga! Spletna objava je ne more nadomestiti. Poleg tega je objava v zborniku bistveno cenejša kot objava v samozaložbi, ki si je večina naših članov ne bi mogla privoščiti.«
Starejšo populacijo prizadeva bistveno pogostejša umrljivost od povprečne. Kako to vpliva na število članov v klubu? »V povprečju na leto umre do pet naših članov. Zato pa vsako leto vpišemo po deset novih. Članstvo se krepi, čeprav novih ne vabimo z oglasi, temveč pridejo zgolj zaradi 'ustnega izročila',« pove Štruc.
Koliko šteje vaš najstarejši član? »Darinka Kravanja iz Tolmina je stara 102 leti.« Za aktualni zbornik je spisala besedilo z naslovom Moje zgodbe o živalih. »Za novega pa še ni nič poslala. Še čakamo na njen prispevek,« je optimističen šef kluba.
