Strategije so razdelane dobro. Upravniki, ki se seveda s tem ukvarjajo profitno, lahko cene obratovanja in upravljanja postavljajo prosto, tiste predrage naj bi odnesla konkurenca in delovanje prostega trga. Tako so ljudje pri izbiri upravnika osredotočeni predvsem na to osnovno postavko. V resnici je seveda drugače. V resnici je osnovna cena upravljanja precej nepomembna, saj se pravi zaslužki kujejo drugje. Upravniki imajo namreč običajno sklenjene neformalne dogovore z izvajalci določenih del, od katerih pobirajo provizije, v zameno pa jim zagotavljajo stalno delo – nemalokrat tudi fiktivno – in, jasno, stalen dotok denarja. Tako se dogaja, da v marsikaterem bloku nekajkrat na leto fantomsko izginejo gasilni aparati, da se požarno varnost preverja enkrat na mesec, namesto enkrat na leto, da se skupno teraso obnavlja znova in znova, ne da bi za to obstajal kakršen koli razlog. In zato so ponudbe za investicije, ki jih predloži upravnik, po pravilu občutno dražje od tistih, ki jih etažni lastniki pridobijo sami.

Seveda mora imeti upravnik v bloku podporo, da lahko bolj ali manj nemoteno služi. Tukaj se pogosto na najbolj primarni ravni pokaže sindrom spajdašenosti nadzornih organov in tistih, ki naj bi bili nadzorovani. Ravno nadzorni odbor etažnih lastnikov ali kar sam cenjeni predsednik odbora je pogosto tisti, ki dela v španoviji z upravnikom: namesto da bi bil varovalka, je njegov podaljšek, namesto da bi pazil na smotrno porabo denarja, sodeluje v negospodarnem ravnanju s tem, ko hlastno golta drobtinice, ki padajo z mize. Na račun skupnega dobrega.

Levji delež krivde vendarle ne leži na tistih nekaj podkupljenih, ampak na vseh preostalih 99 odstotkih nezainteresiranih. Pravzaprav nerazumljivo je, kako se v času vse prežemajoče krize in varčevanja ljudem, sicer občutljivim za to, da jim natakar vrne deset centov premalo, ne ljubi vložiti minimalnega truda in časa v preverjanje upravnikov, ki jih (pre)plačujejo iz lastnega žepa iz meseca v mesec. Samo zato, da se jim ni treba ukvarjati s tem, raje plačujejo več. Klasični pasivnež stokaje k odgovornosti pokliče stanovanjsko inšpekcijo, ki pa da ima premalo pristojnosti. Že mogoče, vendar pa je takšne vrste prelaganje odgovornosti, potem ko sam ni storil popolnoma ničesar, da bi slabo gospodarjenje preprečil, milo rečeno nezrelo.

Medtem pa upravnik, velikokrat tudi na meji zakonitega, prosperira. Še več, če se zgodi, da vam bo vendarle prekipelo in ga boste želeli povsem zakonito zamenjati, bo ta po vsej verjetnosti najel odvetniško družbo in zaradi povzročanja poslovne škode (!) zagrozil s pravnim varstvom – na vaš račun! Nekaj se jih bo ustrašilo, nekaterim se ne bo ljubilo, in vsiljivec bo ostal v vašem domu in na vaših računih. Še bolj predrzen kot prej.