Danes se zdi, da je strankina smer predvsem politični pragmatizem. Pri odločanju o marsikaterem projektu pozabljajo na temeljna zavzemanja socialne demokracije in na tako poudarjano nujnost alternative neoliberalnim tokovom. Igor Lukšič na ta razmišljanja odgovarja, da SD ne more pomembneje prispevati k Sloveniji po meri ljudi, saj je na volitvah dobila bistveno premajhno podporo. Potrebovala bi vsaj dve zaporedni volilni zmagi s po 30 do 40 odstotki glasov. Da se to ne zgodi, so po njegovem prepričanju krivi pobudniki novih levosredinskih strank, ki ne spoznajo, da je »center za zbiranje energije na levici SD«. Pa levi intelektualci, »ki radi sodelujejo tam, kjer pride do izraza njihova briljantnost«, redko pa kaj naredijo za stranko ali organizirano levico. Pa sindikati, ki se javno ne izjasnijo, da je SD njihov največji zaveznik...

Kdo je lider desnice v Sloveniji, je jasno. Kdo pa je lider levice? Ste to vi kot predsednik stranke, ki ima po javnomnenjskih raziskavah na levici najvišjo podporo, je to vršilka dolžnosti predsednice PS Alenka Bratušek, morda nekdanji predsednik te stranke Zoran Janković?

Na levici je liderstvo drugače opredeljeno kot na desnici. Na desnici obstaja polvojaška, na način sekte organizirana grupacija, ki je navzven zelo ekskluzivistična, vsem, ki nastopajo znotraj nje, pa ploskajoča. Na levici do takšne organiziranosti ne more priti. Tudi zato ne, ker se je slovenska levica oblikovala ob kritiki stalinizma, centralizma in kulta osebnosti in ima zato še posebej močan refleks proti vsakomur, ki bi na takšno organiziranost samo pomislil.

Torej tudi v času dolgoletne vladavine LDS Janez Drnovšek ni bil lider levice?

Ne, bil je Milan Kučan. Ta politični status si je priboril sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenijo je peljal v tranzicijo in bil zaradi tega kapitala tudi kot predsednik republike dolgih deset let referenčna točka. Še zlasti, ker ga je v tej vlogi konstituiral tudi Janez Janša. Ko Kučan ni bil več predsednik republike, so njegovi krogi želeli, da se vrne v formalno politiko, na kar pa ni pristal. Kar je na neki način dober zgled, da se mora politično močna osebnost, če želi ohraniti kolikor toliko demokratično strukturo političnega prostora, umakniti vsaj iz formalnih političnih tokov. S tem daš možnost, da se oblikuje neka nova politična generacija.

Je Kučan leta 2002, ko je prenehal biti predsednik države, prenehal biti lider levice, ali je to morda še vedno?

Formalno se je s koncem predsedniške funkcije začel aktivno umikati iz politike, potem pa je leta 2004 ustanovil Forum 21 in prevzel iniciativo svoje generacije. S to gesto pa niso podprli levice, temveč posredovali sporočilo, da mlajši generaciji ne zaupajo, kar je tudi prispevalo k porazu LDS in levice. Sporočili so, da dvajset let mlajša generacija ne zmore voditi države in bi morala ta naloga pripasti njim, formalno pa na volitve niso šli. Ta zgodba se nam torej še kar naprej vleče. SD poskuša prepričati ljudi, da je ona center za zbiranje energije levice, medtem ko druge generacije nenehno ustanavljajo nove stranke: Forumu 21 je sledila Zares pa Trs, Pozitivna Slovenija, sedaj spet ustanavljajo eno ali dve novi stranki. V tej zmedi lahko pričakujemo še vrsto novih strank, s čimer se kaže nezrelost levice. Pa ne zato, ker bi se ta morala zbrati okoli enega voditelja, temveč zato, ker bi se morala zbrati v eni posodi.

Je torej Kučan še vedno v ozadju dogajanj na levici?

Kučan ima Forum 21 in je aktiven, kolikor je lahko, ne da bi bil formalno v politiki. Predvsem pa škodo levici z nenehnim izpostavljanjem Kučana dela Janez Janša. Kadarkoli je treba narisati kakšen strah – kot na primer ob zadnji sodbi v primeru Patria – potegne ven politične Murgle. Kučana torej predstavlja kot – če uporabim Marxa – pošast komunizma.

Nenehno poudarjate, da je SD nova levica, kot staro levico pa ste v preteklosti navajali Jankovića, Türka... V čem pa je SD nova levica?

Ključno vprašanje je, kaj je politična realnost. Tisti, ki še vedno mislijo, da smo v samoupravnem socializmu, nočejo sprejeti, da imamo strankarski sistem, v katerem se je treba politično organizirati v obliki strank. Stara levica – pri čemer ne mislim na staro levico v generacijskem, temveč v konceptualnem smislu – pa še vedno razmišlja, da so posamezniki povsem svobodni. Prevladuje logika, da lahko vsak podpira, kar hoče, in glasuje, za kogarkoli hoče. Če vsak na levici nastopa po svoje, je jasno, da zmagujejo tisti, ki so organizirani, to pa je v slovenskem političnem prostoru SDS. Levica torej zgublja, čeprav je – kar potrjujejo tudi vsakokratni rezultati predsedniških volitev – močnejša.

Z rezultati predsedniških volitev najbrž ni mogoče najbolj realno prikazati razmerja moči med levico in desnico, saj gre tudi za težo konkretnega kandidata, za njegovo prepoznavnost kot očeta naroda...

Tudi na parlamentarnih volitvah leve stranke dobijo več glasov, problem pa je v tem, da se ti glasovi razpršijo. Tako levica vedno, ko določen del strank s tega političnega pola ne pride v parlament, izgubi volitve. To se nam je zgodilo leta 1990 pa leta 2004 in 2011.

Filozof Slavoj Žižek v naši strankarski politiki levice ne vidi oziroma pravi, da imamo desnico in levo desnico. »Če so Janković, Pahor, Lukšič in podobni levičarji, so besede dokončno izgubile svoj pomen,« poudarja.

To so retorične piruete. Levo-desno je odvisno od razmerja sil. Leta 1945 je najbolj konservativni nemški politik po padcu fašizma Franc Josef Strauss dejal, da v politiki tistega časa ni mogoče preživeti, ne da bi bil socialist.

Hočete reči, da sedaj ni mogoče preživeti, ne da bi bil neoliberalec?

Sedaj je zelo težko preživeti. V SD nenehno opozarjamo, da je neoliberalizem glavni problem v tej državi in tudi v svetu. Tudi znotraj socialdemokracije v svetu in znotraj socialistične internacionale, ki predstavljata danes edino organizirano in močno silo na levici. Seveda obstaja cel kup intelektualnih poz, ki so bolj radikalno leve, nimajo pa nobene podpore. Tisto, kar je socialna demokracija v svetu danes in kar hoče biti SD v Sloveniji, je levica, ki lahko zbere podporo. Če bi mi radikalizirali levičarstvo in se šli levičnost, bi izgubili še to podporo, ki jo imamo. Tako je na primer bolj levičarska stranka dobila na zadnjih volitvah dva odstotka glasov.

Mislite TRS? Toda v nekaterih državah imamo radikalnejše leve stranke, ki imajo relativno močno podporo, predvsem Syriza v Grčiji, stabilno volilno bazo ima tudi Die Linke v Nemčiji... Pričakovati bi bilo, da bo ob vse večjem nezadovoljstvu ljudi nad evropsko neoliberalno politiko takšna usmeritev doživljala vse več podpore.

Slovensko politično telo je dolga stoletja predeloval katolicizem in je zato eno najbolj konservativnih v Evropi. Pri radikalizaciji levice to mora biti jasno. Vsakršno levičarjenje se je slovenski politični levici slabo izteklo. Hkrati pa je treba priznati, da je akademska levica za levičarjenje javno nagrajena. Dobiva prostor, ker prodaja medije in pomaga vzdrževati preprostost konflikta. Politična levica se mora organizirati za premike v dobro vseh ljudi, zato ne sme levičariti. Treba je znati odtehtati med sposobnostjo za strukturne spremembe in všečno levičarsko retoriko.

Pravite, da bi SD, če bi šla bolj v levo, izgubila še to podporo, ki jo ima sedaj. Torej je vaša politika povsem pragmatična in je njeno edino merilo število glasov na volitvah, ne pa, da bi vztrajali pri socialdemokratskih koreninah in bili resnična alternativa neoliberalni politiki?

Resnična alternativa si, če imaš podporo ljudi. Levičnost je za intelektualce stvar konceptov, v politiki pa je leva drža tako stvar konceptov kot politične moči. Radikalen program ti nič ne pomaga, če zanj ne dobiš podpore. Če bi tisti, ki se imajo danes za levičarje, ugotovili, kje je center združevanja levice, bi prišli k nam. Ker ne pridejo, je levica šibka, saj je razbita na neke samopašne, umišljene, individualne poze, ki levice v resnici ne krepijo, temveč jo prej šibijo.

In problem, da levi intelektualci ne pridejo k vam, vidite v intelektualcih in njihovi samopašnosti, ne pa v SD in njeni politiki?

Mi smo odprti za te ljudi.

Že, ampak očitno levi intelektualci vaše politike ne sprejemajo kot svoje. Sociolog Vlado Miheljak je pred kratkim zapisal, da je značilnost SD, da se je popolnoma razšla z neodvisnimi levimi intelektualci.

To je bila moja diagnoza in tudi zato sem kandidiral za predsednika stranke. Po prvih simpatijah so zaradi podpore Pahorja na predsedniških volitvah mnogi spet izkopali bojno sekiro. Če si kolumnist in moraš imeti vsak teden drugačno stališče, je jasno, da ne moreš držati ene linije, kot jo mora držati politična stranka. Stranka je na neki način kot letalonosilka in verjamem, da je za zelo dinamične duhove biti v stranki in zagovarjati isto stališče vsaj pol leta zelo velik napor. Zato se levi intelektualci ne udeležujejo strankarskega življenja, saj imajo raje individualno svobodo kot pa vztrajanje na levi fronti in postopno udejanjanje zamisli v življenje. Spraviti stvari v življenje pomeni, da za svoje zamisli pridobivaš podporo. Intelektualna drža pa ima privilegij, da za svoje stališče ne potrebuje podpore. Intelektualec pove svoje stališče, čez nekaj dni spet drugo, in bolj ko je to odstopajoče, bolj se ljudje opredeljujejo za ali proti. Ampak eni od tega živijo.

Če hočeš delati v politiki, moraš biti pripravljen slediti dolgoročnim interesom in nekatere stvari ponavljati v nedogled. To je za intelektualce mučno in nezanimivo. Intelektualec rad sodeluje tam, kjer pride do izraza sam, kjer lahko prideta do izraza njegova individualnost in briljantnost. V politiki je za to vedno zelo malo prostora, zato gre intelektualcem politika vedno na živce. Zelo redki vztrajamo v njej. Če ne bi bilo vsaj nas, politika sploh ne bi imela razumevanja za intelektualno držo. Obnašali bi se tako, kot se obnaša Janez Janša, ki je intelektualce pometal iz stranke. Mi jih vabimo, jim dajemo prostor, da lahko sodelujejo. Vsakemu posamično, saj imajo, če jih skličeš več skupaj, običajno probleme z medsebojnim sodelovanjem. Na individualne pogovore so pripravljeni, da bi kaj naredili za stranko ali za organizirano levico, pa redko. Osnovni problem intelektualcev, ki so se zbrali okoli Liberalne akademije in sedaj ustanavljajo stranko, je isti, kot je bil pri SDZ: intelektualci ne prenesejo organizacije in nočejo delati usmerjeno skupaj za skupni cilj.

Ali pa ne sprejemajo vse bolj prevladujoče strankokracije.

Razmišljanje o strankokraciji je mogoče, če govorite o delovanju SDS ali nekdanje LDS, SD pa kot stranka nikoli ni vladala. Še tedaj, ko smo na volitvah dobili 30 odstotkov glasov in vodili vlado, je takratni premier predvsem razgrajeval moč te stranke. Če si bil član SD, si imel bistveno manjše možnosti za kakršnokoli pozicijo v državi.

Pravite, da v politiki vztrajate zelo redki intelektualci. Kdo pa je potem danes v politiki? Kam bi umestili vodilne predstavnike drugih strank?

Tisti, ki že več let živijo od politike, so politiki. Tisti, ki so se izšolali kot uradniki, so ne glede na pozicijo, ki jih je zadela, uradniki. To se žal pozna tudi Sloveniji. Zaradi takšne strukture imamo čedalje večji problem pri angažmaju večjega intelektualnega potenciala, ker večina ljudi v politiki niti ne ve, kaj intelektualci na raznih področjih sploh lahko dajo skupnosti in državi. Imam pa na zalogi tudi Gramscijevo definicijo intelektualca: vsi ljudje so intelektualci.

Del intelektualcev, zlasti okoli Delavsko-punkerske univerze, se zavzema za uvedbo demokratičnega socializma in celo razmišlja o oblikovanju stranke s tem imenom. Vi ste pred kratkim dejali, da ste koncept demokratičnega socializma že leta 1995 zapisali v svoj statut. Se vam ta koncept torej ne zdi več realen?

Neoliberalizem in neokonservativizem sta v zadnjih treh desetletjih tako močno preorala družbo in politično strukturo, da je razmišljanje o demokratičnem socializmu danes akademsko, ne pa realno politično vprašanje. Za drugačno politično ureditev potrebuješ realne družbene in politične nosilce, teh pa ni. Je zgolj nekaj intelektualcev, ki, tako kot mi, subtilno ugotavljajo, da je družba, ki jo izrazito vodijo špekulantski finančni monopoli, napačna smer. O tem, da je v tem trenutku edina prava alternativa demokratični socializem, pa ni enotnih niti pet intelektualcev, kaj šele, da bi dobili širšo podporo za nekaj radikalno drugačnega od sedanjega sistema.

Tudi podporniki demokratičnega socializma se zavedajo, da uvedba drugačne politične ureditve ni kratkoročni projekt, zato kot prvo dejanje izpostavljajo izboljšanje položaja delavstva znotraj sedanjega sistema.

To delamo. Vprašanje pa je, kaj je sprememba položaja delavstva v razmerah, ko stopnja brezposelnosti narašča, ko je na primer v Španiji 65 odstotkov mladih brez dela, ko je v Sloveniji brez dela 25 odstotkov mladih. Predstava sindikata je, da je treba braniti samo obstoječa delovna mesta, predstava neorganiziranih mladih je, da jim je družba dolžna zagotoviti delovna mesta... Socialni demokrati edini v Evropi pritiskamo na vlade in na evropsko komisijo, da se naredijo resni programi za zaposlovanje mladih, da se mora uveljaviti bolj pravična razdelitev družbenega dohodka, da naj se manj denarja namenja za profite in več za plače. Pri tem pa nimamo resne, organizirane podpore. Kapital je namreč danes internacionalno zelo močno organiziran, levi spekter pa tekmuje med sabo z idejami.

V SD ste razočarani tudi nad sindikati, ki bi po vašem prepričanju prav tako morali ugotoviti, da imajo pravega zaveznika prav v vaši stranki.

Sindikati v Sloveniji taktizirajo, ker si s politiko nočejo umazati rok. Za njih je politika v celoti slaba stvar. S tem, ko vse dele politike ocenjujejo kot enake, pa gradijo populistično držo. Na nedavni proslavi ob obletnici ustanovitve nemške socialdemokracije je med prvimi spregovoril sindikalist, ki je dejal, da so s to stranko dvojčki in da zastopajo iste interese. Da bi pri nas sindikalist prišel na kongres ali na strankarski sestanek in rekel, da je SD glede na dosedanje delovanje njihov največji zavezniki, je utopija. Neformalno nam to, da smo drugačni od drugih strank in da zastopamo njihove interese, sicer priznavajo, javno pa tega ne povedo. Problem je slovenska klima, ki je izrazito apolitična, zato se vsak trudi pokazati na razliko med sabo in politiko.

Ljudje v Sloveniji so očitno nad politiko razočarani, in to tako nad desnico kot nad levico, kar so pokazali tudi številni protesti.

Izenačevanje vseh v politiki je napačno. V politiki so velike razlike. Razlika med SD in SDS ni samo črka S.

Po čem je torej SD leva stranka?

Leva stranka je tista, ki zagovarja delo, poštenost, pravičnost, solidarnost, enakost, ki je usmerjena dolgoročno. Naša levost je v tem, da se zavzemamo za kvaliteto življenja vseh ljudi in ne le tistih, ki so spretni na račun drugih in živijo od provizij. Zagovarjamo moč javnega sektorja, saj je to edina garancija, da je zdravje dostopno vsem, da se lahko šolajo vsi mladi. Zavzemamo se, da imajo tisti, ki na trgu izpadejo iz igre, zagotovljeno socialno varnost. Smo za pravičnost, poštenost in solidarnost.

Vendar kot vladna stranka pristajate na varčevanje, ki hromi razvoj in gospodarsko rast, oziroma na marsikatero rešitev, ki ste ji v preteklosti nasprotovali in ki je že ali pa bo pomembno zmanjšala raven socialnih pravic in kvaliteto življenja ljudi.

Kot opozicijska stranka lahko svojo identiteto in drugačnost gradiš na precej radikalnih stališčih, ko pa prevzameš bolj neposredno odgovornost za celotno državo, moraš gledati, kaj je ta država glede na obstoječo večino sposobna sprejeti in kaj lahko izpelje. Če bi imeli v parlamentu samo socialne demokrate, bi lahko naša načela v polnosti izpeljali, ker pa je SD dobila zgolj 10 odstotkov, je naš vpliv temu primerno majhen. Da bi lahko bila Slovenija bolj po meri ljudi, bi morala naša stranka vsaj na dvojih zaporednih volitvah zbrati 30 do 40 odstotkov glasov.

Saj ste jih leta 2008 zbrali skoraj 30 odstotkov, pa Slovenija ni bila nič kaj bistveno bolj po meri ljudi.

To je bila druga SD.

Tudi vi ste bili tedaj član vlade.

In sem svoje delo na področju šolstva uspešno opravil, na kaj drugega pa nisem imel močnejšega vpliva. Sedaj delamo drugačno SD.

V čem drugačno? Celo v PS je mogoče slišati, da pri uveljavljanju socialdemokratske drže niste ravno vztrajni.

V sedanji sestavi državnega zbora je okoli deset poslancev SD, ki imajo politične izkušnje in so drugačni od novih poslancev, ki niso imeli v politiki doslej nobenih izkušenj in so prepuščeni vplivu centrov moči. Mi smo žrtev tega. PS zagovarja politiko, ki ima v tem parlamentu veliko večino, mi smo, žal, manjšina. Ker nam je za stabilnost Slovenije, smo seveda lahka tarča vseh, ki jim za to ni mar, pa sledijo zgolj svojim parcialnim zgodbam.

Torej bi lahko vaši poslanci z dolgoletnimi političnimi izkušnjami novince še toliko lažje pridobili za svoja stališča.

Tip novincev, ki je prišel v parlament, nima občutka za socialdemokratsko držo. Gre večinoma za individualiste. Bistveno več je tudi takšnih, ki so do karier prišli po čudni poti.

Ni se mogoče znebiti vtisa, da tudi pri projektih, ki jim v stranki najodločneje nasprotujete, najprej preštejete, koliko vaših glasov je potrebnih za njihov sprejem, in jih nato tudi zagotovite. Za zapis fiskalnega pravila v ustavo glasovi SD niso bili potrebni, zato so vaši poslanci skoraj v celoti glasovali proti, prodajo petnajstih podjetij v delni državni lasti pa bodo večinoma podprli.

Od tedaj, ko sem prevzel vodenje SD, smo dosledno proti vpisu fiskalnega pravila v ustavo. Prepričani smo, da je bil ta vpis nepotreben in slab za naš ustavni sistem. Prav tako smo proti prodaji premoženja in torej ne spreminjamo svojih stališč. A se odločamo med dvema stvarema: med stabilnostjo vlade in države na eni ter nasprotovanjem prodaji premoženja na drugi strani. Naša prva prioriteta je stabilnost države, saj je to tisto, kar je Slovenija od referendumov leta 2011 dalje zapravila. Zoprno pa je, da se država sedaj stabilizira ob napačnih zadevah, torej ob prodaji premoženja. A če že ne moremo biti proti prodaji, smo vsaj lahko proti razprodaji. Zato stiskamo koalicijo, da ne gre v ta projekt še manj zavezujoče, kot je to delala Janševa vlada, in kot predsednik stranke pozivam javnost, naj bo pozorna na vsak korak, ki se bo pri teh prodajah zgodil. Predvsem pa smo vstopili v koalicijo, da bi obrnili trend, ki je bil značilen za vladanje Janeza Janše. Prejšnja vlada je prevzela vodenje Slovenije, ko je imela ta 0,6-odstotno rast BDP, po letu dni smo bili že priče triodstotnemu padcu.

V čem je glede na finančne oziroma ekonomske ukrepe sedanja vlada drugačna od vlade Janeza Janše?

Sedanja vlada se je lahko zadolžila po nižji stopnji kot prejšnja, saj je v večji meri aktivirala znanja, s katerimi razpolaga Slovenija. Janševa vlada je nabor ljudi, ki so sodelovali pri pripravi ukrepov, zelo zreducirala. Tako tudi ponudbe SD, da naši ljudje sodelujejo pri pripravi projekta slabe banke, upravljanja premoženja..., niso sprejeli. Prav tako so ocene sedanje vlade bolj realne kot ocene Janševe vlade. Prejšnja vlada se je bodisi sama bala ali pa je zgolj strašila javnost tako pred notranjimi sovražniki, na primer pred rdečimi praporji, kot pred zunanjimi nevarnostmi. Janša je ljudi nenehno zastraševal s trojko, s tem pa res ustvarjal razmere za njen prihod. Če bi prejšnja vlada obstala, bi že aprila letos padli v poseben program evropske komisije.

Vendar pa sedanja vlada nadaljuje Janševe projekte, ki jim je kot opozicija nasprotovala: od fiskalnega pravila do holdinga in slabe banke...

Obstaja resna nevarnost, da bo večina v vladi s tem nadaljevala, se odpovedala dogovoru, da vzpostavimo nestrankarsko kadrovanje prek strukture SOD... Preden smo šli v koalicijo, sem poudarjal, da je večina v državnem zboru desnosredinska, da ima podobne apetite po razgrajevanju družbenih, državnih in skupnostnih struktur v Sloveniji. Dogovorili smo se za spremembo zakona o holdingu in slabi banki, pa se ne zgodi nič. Vodja projekta slabe banke je še kar naprej ta, ki ga je postavila vlada Janeza Janše. Nismo vzpostavili glasovalnih pravic države, tako da manjšinski lastniki v pomembnih podjetjih nastavljajo svoje uprave. V čigavem interesu?

Kot pravite, dajete prednost stabilnosti vlade in države pred posameznimi projekti. Kateri projekti pa so za SD vendarle tako pomembni, da na njihovo spremembo ali ukinitev nikakor ne bi pristali? Tudi če bi bila cena odhod iz koalicije.

Te točke nastajajo sproti in jih ni mogoče vnaprej napovedati. Vprašanje je tudi, kakšne bodo mednarodne razmere, oziroma kaj bo treba v posameznem trenutku narediti, da se bo potencial Slovenije povečeval in ne zmanjševal. Nisem pa človek, ki bi se ob poroki že dogovoril, ob kakšnih pogojih se bo razšel. Slovenija je pod pritiskom špekulantskih in agresivnih delov mednarodnega kapitala, ki imajo pri nas poligonček za preigravanje nekaterih svojih projektov. Vsi politični akterji v državi, ne samo parlamentarne stranke, bi morali združiti moči, da ugotovimo, katere so glavne sile pri razgradnji osnove te države. Proti prodaji državnega premoženja smo ravno zato, ker vidimo, da bi nekateri iz Slovenije radi naredili državico, kjer ljudje ne bi več mogli odločati o presežni vrednosti. Glavni problem pri nas torej ni Janez Janša, problem je kolaborantstvo z lumpenkapitalskimi tokovi, ki pometajo s Slovenijo. Ti procesi so se intenzivno začeli v času prve Janševe vlade. Pahorjeva vlada je trend obrnila, vendar premalo odločno.

Govorite o lobijih, ki na Slovenijo pritiskajo iz tujine, pa o lobijih in njihovih pomagačih doma. Toda ali ni vsaj pri določenih spornih lobističnih projektih sodelovala tudi SD oziroma njeni predstavniki? Na primer pri projektu TEŠ6.

SD s tem projektom ni imela nič. Kot mi je znano, se je bivši župan in sedanji poslanec Srečko Meh pri projektu sicer precej angažiral, a iz lokalpatriotskih razlogov in ne, ker bi bil udeležen pri kakšnih spornih poslih. Je pa ta projekt katastrofalna zgodba za Slovenijo.

Je Alenka Bratušek dobra premierka?

Njene prve poteze so šle v pravo smer, je pa zaradi pomanjkanja podpore v lastni stranki pri svojem delu omejena. PS je namreč stranka, ki je razstreljena, ki ne more niti izvoliti svojega predsednika oziroma predsednice, ki ima še vedno probleme z Zoranom Jankovićem in njegovo vlogo... Ne gre torej toliko za vprašanje individualnih kvalitet, kot za to, ali imaš za sabo neko organizirano strukturo, ki ti pomaga pri vodenju države. Če tega nimaš, si hitro lahka tarča posameznih grupacij.

Še vedno menite, da je dobro, da niste vstopili v vladno ekipo?

Za Slovenijo in za to vlado lahko več storim s sedanje pozicije. Tako lahko na primer vodilnim predstavnikom sestrskih strank v Evropi bolj uspešno in verodostojno predstavljam vladne projekte, kot bi jih, če bi bil del ministrske ekipe. Z izbiro ministrov je SD dala tudi pomembno sporočilo Sloveniji, da je treba staviti na generacijo med tridesetim in štiridesetim letom. Na operativne funkcije je treba pripeljati mlajše ljudi, ki pa morajo biti seveda usposobljeni za prevzemanje tako odgovornih nalog.

Vaše nesodelovanje v vladi pa mnogi razumejo predvsem kot poskus, da bi se v primeru njenega neučinkovitega dela vsaj nekoliko izognili odgovornosti in torej tudi posledicam na volitvah.

Kot se bo še pokazalo, od vseh predsednikov strank to vlado prav jaz najbolj podpiram. In, mimogrede, tudi PS nima predsednika v vladi. Pač zato, ker ga nimajo.

S čim pa utemeljujete svojo trditev, da prav vi najbolj podpirate to vlado?

Bolj kot ostalim predsednikom mi je jasno, da Slovenija potrebuje stabilnost, in se tudi najbolj odločno zavzemam, da vzpostavimo način dela, ki bo to stabilnost krepil.

Imate zaradi nevstopa v vladno ekipo znotraj stranke manj moči? Se morda zaradi tega krepi pozicija podpredsednika stranke, kmetijskega ministra Dejana Židana, ki je tudi podpredsednik vlade?

Predsedniki strank se dobivamo in pogovarjamo o ključnih zadevah, in v tem smislu sem tudi vključen v sprejemanje ključnih koalicijskih odločitev.

Kaj pa, če na seji vlade v naglici nekaj uvrstijo na dnevni red, vas pa ni poleg?

V tem primeru pač plačamo ceno. Tako se je na primer zgodilo, da je vlada obravnavala predlog, ki koalicijsko ni bil usklajen, čeprav je bilo rečeno, da je.

Kateri predlog pa je bil to?

Šlo je za neko manj pomembno kadrovsko zadevo. Problem smo imeli tudi pri spisku podjetij za prodajo, ko so naši ministri glasovali proti. A saj obstajajo mobiteli in dogovarjanje danes res ni problem.

Nekateri kot razlog, da niste vstopili v vlado, omenjajo tudi dosje, ki naj bi ga SDS imela o vas in vašem ministrovanju, na kar naj bi kazale tudi nekatere objave na spletni strani SDS v času oblikovanja nove vlade.

Da v SDS oblikujejo dosje o meni, ni nič presenetljivega; to je njihov način delovanja. Mislim, da česa obremenilnega ne morejo zbrati, lahko pa si izmislijo določene stvari. Ko so vložili interpelacijo proti meni, so se zelo trudili zbirati gradiva o mojem delu, a so imeli take težave, da sta dva njihova predstavnika prišla k meni, naj jim sam dam kaj obremenilnega. V interpelaciji niso navedli nič takšnega, s čimer bi lahko ogrozili mojo kredibilnost. Svojo inovativnost pa so pokazali tudi na primeru obtožbe predsednika Türka, ko so falsificirali »dokaze«. Ljudi se pač lotevajo »z vsemi političnimi sredstvi«.

Obžalujete, da se levica enotneje ne zbira okoli SD. Ampak saj tudi SD ni ravno enotna. O posameznih vprašanjih je mogoče zaslediti sila različne poglede...

Naši poslanci in ministri so zgrajene, močne osebnosti. Vsak ima za sabo strokovno kariero in na to vezana stališča. Ne gre za ljudi, ki bi se jim dalo ukazovati. Različne poglede lahko zasledimo tudi v terenskih organizacijah. Gre torej za živo tkivo, ki med sabo komunicira, rešuje konflikte, prihaja pa tudi do razhajanj na terenu. Doseganje enotnosti je dnevni proces, ne enkratno stanje.

Bi lahko rekli, da so v stranki različne struje?

Težko. Naša stranka je tako majhna, da zanje ni prostora. Razen če se vsak zase ne razglasi za strujo.

Kako močna je vaša pozicija v stranki?

Na čelu SD sem leto dni. Prehod na novega predsednika je trajal kar nekaj časa, saj smo bili pol leta ujeti v kampanjo za predsednika države. Ta je tudi zmehčala prehod od prejšnjega k novemu predsedniku. Sedaj je že mogoče videti, da je način dela pod mojim vodenjem povsem drugačen, kot je bil v preteklosti. Stališča sprejemata predsedstvo in konferenca stranke in imajo torej drugačno težo kot stališča, ki jih je v preteklosti na tiskovni konferenci sprejemal predsednik stranke.