»Umro je Dražen Petrović.«

Vsako leto, ko v kotu časopisa ali kje drugje naletim na datum sedmi junij, zamrmram, da je na današnji dan umrl Dražen, in ljudje, ki se takrat po takšnem ali drugačnem naključju znajdejo v moji bližini, se ozirajo v začudenju in me s pogledom sprašujejo, zakaj jih seznanjam s tem nepomembnim statističnim podatkom. In jaz ne odgovorim, ampak se za nekaj časa preselim v osmi junij 1993, da bi ponovno obsedel na tleh naše dnevne sobe in počakal, da me prestreli mamin glas.

Vsako leto me prestreli. Včasih le bežno, včasih močneje. Včasih se mi zdi, da ne gre le za daljni odmev materinega glasu. Včasih, ko jo slišim, se mi zdi, da je Dražen ravnokar umrl.

Tudi letos me je prestrelilo in tudi prejšnji petek sem dopoldne, ob kavi samemu sebi šepnil, da je na današnji dan umrl Dražen Petrović. A šele zvečer, ko sem na televiziji zagledal Dražena, kako v dresu Šibenke osvaja naslov jugoslovanskega državnega prvaka, naslov, ki bo njemu in Šibenki pozneje odvzet za zeleno mizo, sem dojel, da letos od njegove smrti mineva že okroglih dvajset let.

Že dvajset let je torej od tistega osmega junija. Že dvajset let čuvam v sebi tisto sliko in tisti glas. Dvajset let je že tega, ko sem še otrok, star trinajst let, naivno upal, da bom nekoč tako dober košarkar, kot je bil on. Temu upanju se danes le od časa do časa posmehnem, a takrat sem, kljub že očitnemu pomanjkanju talenta in draženovske volje do dela, v ogledalu še videl bodočega košarkarja, v Draženu pa enega svojih največjih vzornikov.

Še včeraj, na dan svoje smrti, je v dresu Hrvaške igral proti Sloveniji in jaz nisem vedel, za koga bi na tej tekmi navijal, ker je bilo nemogoče ne navijati za Dražena. Še lansko poletje je igral v finalu olimpijskih iger in je po njegovem košu, s katerim je povedel Hrvaško v vodstvo proti slavnemu Dream Teamu, Slavko Cvitković skoraj izgubil glas, tuleč »Povijesno vodstvo! Povijesno vodstvo!«, jaz pa sem se zbegan spraševal, ali je lahko njegova povijest tudi moja zgodovina.

In še vedno sem zbegan, ko se spominjam sebe, kako pri dvanajstih letih poskušam razumeti, da sta Sarajevo in Pula zdaj v tujih državah, da Crvenkini jaffa keksi in Podravkina vegeta niso več naši. Kako sem razumel, da Dražen ni več naš? Da ni naš Toni Kukoč? Goran Ivanišević? Dragan Stojković Piksi? Kako sem dvanajstletnik razumel, česar danes ne razumem?

Dvajset let je minilo od tiste prometne nesreče na nemški avtocesti in v teh dvajsetih letih se je poslovila tudi zadnja generacija jugoslovanskih športnikov, za katero sem kot otrok stiskal pesti pred našim starim televizorjem brez daljinca. Že davno sem se sprijaznil s tem, da se lahko v Šibeniku že jutri rodi neki novi Dražen, da se je morda že rodil, a da ta novi Dražen ne bo več moj, tako kot ni moj Novak Đoković in ni moj Luka Modrić.

Danes so hrvaški, bosanski in srbski pisatelji in pesniki še vedno moji pisatelji in pesniki, enako režiserji, igralci in mnogi drugi, od vseh športnikov s teh naših prostorov pa je moj le Edin Džeko. Pa še on samo zaradi tiste zgodbe, ko je taksistu, ki ga je kot mulca vozil na treninge, v zahvalo kupil nov taksi.

Tega niti ne poskušam več razumeti, tako kot nikoli nisem in nikoli ne bom razumel, kako je lahko beograjska dvorana Pionir na tekmi med Partizanom in Cibono leta 1998 v en glas tulila »Ubili smo Dražena! Ubili smo Dražena!«. Bil sem tam na tej tekmi, slišal sem jih, videl ljudi, ki so izgovarjali te besede. Bil sem tam, obkrožen s Partizanovimi navijači, ki so pred mojim očmi ubijali Dražena.

Dražena Petrovića, ki ni bil nikoli tako zelo moj kot ravno takrat, v tistem neskončno žalostnem trenutku, ko sem spoznal, da neki novi srbski, pa tudi hrvaški ali bosanski košarkarji, za katere navijajo in še bodo navijali ti in takšni ljudje, ne bodo nikdar mogli biti moji, kot je bil to lahko on.

Ne razumem in niti ne poskušam več razumeti, pravim, a po tihem sumim, da so tiste davne noči v dvorani Pionir krvoločni Partizanovi navijači, ki so pred mojimi očmi in ušesi ubijali mrtvega Dražena, nekaj ubili tudi v meni.

A nikakor ne Dražena. On, ki je že dvajset let mrtev, še vedno živi.