Sedel sem med Boškom Jakšićem, ki je pripovedoval, kako je v Bejrutu pokrival libanonsko državljansko vojno, in Borom Erdeljanom, ki je mimogrede omenil, kako je bilo na procesu proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Za mizo je sedelo še nekaj ljudi, ki so skupaj vsak petkrat ali šestkrat videli, kako se je ves svet podrl. Zdaj se pač podira še enkrat in iz tega bo nastalo nekaj zelo presenetljivega. Kljub gotovosti, da vse skupaj pobira hudič, je namreč položaj popolnoma nepredvidljiv. Prav v tem je njegova očarljivost.

Kraj je bil ustrezen za preskakovanje časa. Sedeli smo v nekdanjem kraljevem letalskem klubu v Beogradu, ki so ga zgradili takrat, ko je Kemal Mustafa Atatürk iz ruševin Otomanskega imperija sestavljal turško nacionalno državo. Letalski klub je prelep kos arhitekture, kjer se je čas zamrznil, kot da se od dvajsetih let prejšnjega stoletja do danes ni zgodilo nič. Priložnost je bila kot naročena za tovrstne paradokse. Sodelovali smo na pogovoru z naslovom Resnična slika sveta.

Vendar je bila resničnost nekje drugje. Vsi trije smo zasliševali Erhana Türbedarja, ki je zjutraj priletel iz Ankare. Spraševali smo ga, kako se bo razvilo gibanje, ki je v zadnjih dveh tednih spremenilo podobo moderne Turčije. Kako se bo premier Erdogan izvlekel iz vseh neumnosti, ki jih je izrekel v zadnjih dveh tednih, je bilo nezanimivo in predvidljivo. Ali bo napadel lastne države ali pa jih bo poskušal prevarati. Med državniki, ki doživijo demonstracije proti sebi, res ni razlik. Vsi kupujejo policijsko opremo v eni trgovini. Medtem ko je Erdogan v Turčiji razlagal, kaj vse bo naredil s protestniki, so v Atenah ugasnili javno televizijo. Še zadnji inštrument družbe, ki zna komunicirati sama s sabo. V Evropski uniji in zunaj nje se obnašajo enako. Bilo bi res komično, če bi tudi Turčija končala tako kot Grčija.

»Kako lepo bi bilo, če bi imeli kje kakšno elito,« je zavzdihnil Jakšić ob pripombi, da ima vsa Evropa probleme z elitami. V vulgarnosti upravnih vrhov evropskih držav in njihove skupnosti res ni velikih sistemskih razlik. Ključno je, v čem se razlikujejo ljudje, ki protestirajo. Tam namreč nikoli niso vsi isti. V tem je njihova neskončna strašna moč in nagnjenost k temu, da prav tako hitro ugasnejo, kot se razplamtijo.

Strogi in racionalni Türbedar je razložil, da je Turčija sestavljena iz treh otokov. »En otok so kemalisti, ki verjamejo v močno in avtoritarno laično državo. Drugi otok so tradicionalisti, ki so se skoraj eno stoletje počutili, kot da jih laična država zatira v njihovem razvoju. In potem je še tretji otok, ki se slabo počuti tako v močni državi kot med tradicionalisti.«

Vsi trije segmenti družbe so vzajemno nekompatibilni. Tradicionalistu pa je uspelo, da je proti sebi združil dva, ki ne marata drug drugega. Kemalisti gojijo kult turške nacionalne vojske. Na demonstracijah solidarizirajo z ljudmi, ki se poskušajo izogniti služenju vojaškega roka. Podprli pa so jih tudi Kurdi, ki so imeli nesrečne izkušnje tako z vojsko kot z družbo. Tretji otok je bil z razvojem zadnjih dveh desetletij hkrati zadovoljen in obupan zaradi njega. Razlogov za zadovoljstvo je bilo veliko.

»Turčija se je desetletja ukvarjala samo sama s sabo,« je rekel Türbedar. Živela je v železnem ciklusu demokracije in vojaških udarov. Ko je prvič zmagal na volitvah, je Erdogan šel v zapor pod obtožbo ekstremističnega islamizma. Potem pa je postal prvi turški civilni premier, ki mu je uspelo, da je bil trikrat zapored izvoljen, ne da bi njegov mandat presekal vojaški puč. Moral je spremeniti ustavo in zapreti eno celo generacijo generalov, vendar je tudi tretji mandat dobil na regularnih volitvah s prepričljivo večino. Skoraj mu je uspelo dokazati, da je islamistični premier pametnejši od svojih laičnih kolegov. Namesto konfliktov z vsemi sosedi je vodil uradno politiko ničelne stopnje problemov z njimi. Turčija je bila naenkrat osrednja država na karti sveta. »Če se nemiri ne poležejo na pameten način, se bojim, da se bo Turčija ponovno borila samo sama s sabo.«

Sedaj bo Erdogan šel v zgodovino kot premier, ki je porušil park, da bi na njem zgradil trgovski center. Pameten premier se obnaša kot neumen župan. Kar je zares čudno, ker je Erdogan kariero začel kot sijajen župan Istanbula. Morda pa je dejstvo, da se uspešni župani ne obnesejo kot nacionalni politiki, globalen fenomen.

Vendar smo Erdoganu dolžni globoko zahvalo. Do zdaj je namreč veljalo, da so ulični protesti rezultat utrujene diktature ali pa gospodarske krize. Erdogan je demokratično izvoljeni predsednik vlade, Turčija pa je še vedno v obdobju gospodarske rasti. Zadnji ekonomski kazalci so bili višji od pričakovanih. To si velja zapomniti. Morda pa se tudi protesti v Evropski uniji ne bodo polegli, ko se kriza umiri in bodo minile tudi nove volitve. Turčija je med evropskimi državami velika izjema. Je edina, kjer so se ljudje stepli s policijo v času blaginje, ko so jim pod nosom hoteli zgraditi trgovski center. Zveni kot napoved novega razsvetljenstva.