Da imam in imamo probleme s strateškim dokumentom na področju kulture, je znano in jasno dejstvo. Vedno je dvigoval veliko prahu, ko je bil sprejet ali pa ga ni bilo – je bilo vse tiho. Umirali smo na obroke, če smo ga imeli ali ne. Nezavezujoč kup papirja, ki je polnil dinose, nam je dajal obilo priložnosti, da smo z njim metaforično tepli ministre, češ, ne veš, ne znaš, slabo se delaš, da ti je mar. Če je predlog prejšnje vlade puščal vtis, da ni napisan ne za ta prostor, kaj šele za sedanji čas, je pri novem predlogu drugače. Postopno usihanje vidi, detektira in ponudi smeri rešitve. Seveda sem skeptična. Ne samo zato, ker so poganjalci ali zaviralci kulturne politike (pustimo tokrat ob strani novega ministra in svežo ekipo) vseskozi bolj ali manj isti, prav gotovo so participirali tudi pri prejšnji verziji predloga, pri dnevni administraciji, zakonih, postopkih, odločitvah (ali pa niso vedeli, da morajo biti nekje, kjer se kroji usoda), ki so terenu krojile življenje. Prav gotovo je kulturna srenja od direktorjev, izvajalcev do podpornih služb pripomogla s tem, da se ni uprla, ne dovolj glasno ne dovolj odločno, da ni na dnevni bazi pri vseh potrebnih političnih dejavnikih lobirala s konkretnimi predlogi, kako presekati navidezni status quo. Sami sebi smo zmanjševali vrednost dela, se uklonili vsem predpisom, politiki in pri tem odlično in vztrajno jamrali. Malo kdo se je odpovedal projektu, ker je dobil premalo denarja. Večina je vsotico požrla, naredila predstavo, ki ji drugače kot izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne bi mogla reči. Veliki projekti se pri nas delajo tik pred zdajci, ko direktor, direktorica vpokliče gardo volunterjev in skupaj poženejo projekt, ki ga v normalnih državah celo leto (ali dlje) dela kup profesionalcev. Ampak na to smo sami pristali.

Glede na stanje je ministrova izbira besede usihanje čista poezija. Navadili smo se na mlako, njene koordinate so bile znane, predvidljive in nekaj novega bi tudi od nas terjalo angažma. Odlično sobivanje v usmrajenem stanju statike. O zaposlovanju, naj bo za nedoločen, določen čas ali na kakršenkoli drug način, bi v kulturi težko govorili. Menjajo se direktorji v javnih zavodih, v nevladnem sektorju manj. Ko je nekdo dobil službo v kulturi, se je usedel na novi stol z mislijo, da bo podrl Titov rekord vladanja. Lep primer je nacionalna televizija. Nenehno ista uredniška imena, le resorje so zamenjali. Dokler se ni kdo upokojil. Reforma kulturnega sektorja se ni začela razkrajati šele ob sedanji krizi. Nedotakljivost utrjenega socialističnega sistema (javni zavodi) in pohod divjega neoliberalizma (nevladni sektor, samozaposleni, mladi igralci, režiserji, lektorji, scenografi, novinarji...) so znana dejstva, odkar imamo svojo državo. Po drugi strani silna skrb za naš jezik tistim, ki se z njim tako ali drugače ukvarjajo, prinaša mizerno plačilo za delo. Kaj nam pomaga vpitje o kulturi kot nacionalni identiteti, o njeni zgodovinski vrednosti – če pisanje prinese toliko, da ne moreš plačati položnic in ne vidiš morja. Bodimo iskreni: denarja je v kulturi dovolj, vprašljiva je distribucija.

Sedem temeljnih postulatov novega strateškega programa sprememb zakonodaje bi moralo že zdavnaj zaživeti na parketu kulture. Pojdimo po vrsti: prenos odločanja s politične ravni na stroko, ki strokovnim komisijam podeljuje odločevalsko vlogo; doslej so bile posvetovalno telo. Odlično, vedeli bomo, kdo nam je podelil denar, ne bo več sprenevedanja, da je komisija odobrila, minister pa se je odločil po svoje. Toda ali bodo zmogli, bodo znali brati proračune projektov ali pa jih bodo videli kot tabelo, polno matematičnih neznank, in se odločili na podlagi nekega drugega občutka? Da bi ga skrili, bodo zadeve točkovali, kakšna je vrednost točke, pa bo ostala dobro čuvana skrivnost. Javnim zavodom nalaga večjo avtonomijo, krepi moč in predvsem odgovornost (v kulturi beseda, ki praviloma nikoli ni bila zares uporabljena, ga skorajda ni slabega direktorja, ministra, urednika..., ki bi mu dokazali neodgovornost in ga poslali v neznano) sveta javnih zavodov, reformira javni sektor, uvaja različne modele zaposlovanja, na novo definira položaj nevladnih organizacij, samozaposlenih in zasebnega sektorja... Končno. Kje ste bili doslej? Resda spisek investicij načelna mnenja razkrije s konkretnimi potezami. Novi NUK je stalnica, predpisana postavka vseh strateških dokumentov. In še vedno ga ni.

Če nič drugega, sem vesela, da z ministrom očitno živiva v istem časovnem pasu. Oba pa bova živela s posledicami njegovih odločitev in njegove pogajalske modrosti ali norosti. Skeptična sem glede na stampedo uničevanja države pod sedanjo vlado in predvsem glede na zasedbo vodilnih in tistih, ki pritiskajo na glasovalne naprave. Kako bodo plagiatorji, spodleteli nepremičninski agentje, propadli biznismeni, prilagodljivi lažnivci, slabi gospodarji in tisti, ki še niso opravili druge stopnje gospodinjskega kurza, razumeli predlog NPK, ga obravnavali in predvsem poskrbeli, da bo zaživel.