Pred štirimi meseci, dobrih tisoč kilometrov severneje, je deklica v zimski opravi držala tablo z napisom »Nič ni sveto, vse je bruto in neto«. Nedaleč stran je na dolgem transparentu pisalo »Parlamenta nočemo, ulice ne damo«. So to slike in sporočila iste zgodbe?

Marina Sitrin je zadnji dan maja napisala, da je izjemno vesela dogodkov v Istanbulu. Zvenelo je nenavadno. Sedela je v New Yorku in njen glavni fokus raziskovanj so gibanja v Južni Ameriki. Odvetnica in aktivistka, ki sodeluje v gibanju Occupy, je slaba dva tedna kasneje med pogovorom razložila, da so protesti v Turčiji zanjo del zgodbe, ki »jo od leta 2011 spremljamo v Evropi, delih severne Afrike in Ameriki. A dejansko segajo ta gibanja v sredino devetdesetih let, v Južno Ameriko. Oblika organiziranja je podobna in ima podoben izvor. Gre za gibanja zavrnitve in osupljivo je, da imajo vsa podobna sporočila. Yeter artik! v Turčiji pomeni isto kot Kifaya! v Egiptu: Dovolj! V Argentini so ponavljali Que se vayan todos! Vsi morajo oditi! Gre za splošno zavrnitev politik, ki so vsiljene od zgoraj. Ljudje zavračamo sedanje stanje, nato pa pridemo skupaj, da bi se pogovorili, česa si pravzaprav želimo. Pod slogani tli frustracija, ker toliko vlad ne more, niti noče zagotoviti temeljnih potreb ljudi. V Turčiji zavračajo politike, ki so jim vsiljene in nimajo posluha za njihove želje in potrebe. Prek zasedbe parka Gezi pa ljudje skrbijo za hrano, organizirajo knjižnice in mreže podpore. Oblikujejo alternativo.«

Ko zadiši demokracija

Kaj je lahko manj nevarno kot zaščititi drevesa, ki se ne morejo sama braniti? V Istanbulu zadnja dva tedna skoraj karkoli. Ana Frank živi pol v Istanbulu, pol v Ljubljani. Večino leta 2012 je preživela v mestu med Evropo in Azijo, kjer je končala doktorat o vplivu približevanja EU na turške politike glede enakopravnosti in enakih možnosti. O najlepšem evropskem mestu govori z veliko mero ljubezni in razumevanja. Previdno opozarja na kompleksnost družbe, kjer med veličastnimi mošejami plapolajo zastave z obrazom sekularnega turškega voditelja Mustafe Kemala Atatürka in se muslimanske aktivistke borijo za pravico do splava. »Načrt preureditve trga Taksim je star dve leti. Zaprli so stari kino Emek in priljubljeno, slovito slaščičarno. Obakrat so bili protestniki na Taksimu. A tokrat je prišlo do izbruha,« pripoveduje Ana Frank, ki del razlogov za to vidi v posredovanju policije, ki je zgrozilo ljudi po vsej Turčiji. Zato so se množično v znak solidarnosti tudi oni podali na ulice svojih mest.

Toda skupine, ki sodelujejo pri sedanjih protestih, so aktivne že več let. Skupina civilne mladine se je borila že proti militarizaciji, protikapitalistični muslimani prav tako delujejo že dalj časa, kot tudi skupnost za javna dobra. »Najranljivejše skupine, ki jih je gospodarski razcvet Turčije potisnil ob rob, niso na Taksimu,« pravi Ana Frank. »A neoliberalizem je povzročil tudi prekernost delavcev. In četudi Turčija morda beleži gospodarske uspehe, to še ne pomeni, da imajo mladi in drugi delavci resnične možnosti in privlačne perspektive za prihodnost. Počutijo se ogrožene. Morda manj v ekonomskem smislu, kot predvsem zaradi potrgovinjenja vseh prostorov. Vse se preoblikuje, da bi služilo potrošniški družbi. Upor je proti tej podreditvi: Ne dovolimo, da naše prostore skupnega druženja in bivanja preusmerite le proti ciljem in interesom kapitalizma!«

Opozarja na stopnjevanje zahtev protestnikov. »Začelo se je z ohranitvijo javnih zelenih površin. To se je razvilo v nasprotovanje neoliberalnim politikam. Nato je prešlo v protest proti političnemu vmešavanju v zasebne zadeve.« Protestom se je z dvodnevno stavko pridružila tudi konfederacija sindikatov javnih delavcev. »Tako sindikati kot nogometaši, ki so podprli protestnike, so se sedaj potegnili nazaj. V vse se je naselil strah, da bi nekaj, kar so razumeli kot iskren upor, uzurpirale različne skupine za svoje interese, od kemalistov do teh, ki želijo zrušiti sedanjo oblast,« razlaga Ana Frank dodaten zaplet zaradi zgodovine močne prisotnosti vojske v turški politiki. Hkrati sta strah in paranoja rezultat preizkušene taktike politikov, da protestnike delijo na »prave in dobre« ter »infiltrante in nasilneže«. Turčija je v zadnjem desetletju doživela izredne spremembe in razvoj. »Liberalci in sekularisti so podprli Recepa Tayyipa Erdogana kot premierja prav zato, ker je obljubil, da bo omejil vpliv vojske in rešil kurdsko vprašanje... A to ni več dovolj,« pravi Ana Frank.

Ljudje so dobili veselje nad procesom demokratizacije in vse večje svobode. Spremembe so vzeli zares in niso več pripravljeni na kompromise. Hkrati so posvojili globalno nezaupanje do vzpostavljenih političnih igralcev in predstavniškega sistema. Zavračajo, da bi jih kdorkoli predstavljal. »Mnogi jih označujejo za apolitične in morda manjka ravno ta element tradicionalnega političnega delovanja,« razlaga Ana Frank. »Protestniki preprosto nimajo politične opcije, ki bi jo sprejeli kot zastopnico svojih interesov. Njihovo delovanje je državljanski aktivizem, ki nima zveze s strankarsko politiko. Vprašanje je, ali je to najbolj učinkovit način, če želiš doseči spremembe. Ulica ni dovolj in ima svoje meje. To smo videli po Evropi, tudi v Sloveniji. Protesti se umirijo, zamrejo. Za večje in radikalnejše spremembe bi bila potrebna politična akcija.«

Dogodek delanja politike

Aktivist Andrej Pavlišič je po drugi strani prepričan, da je pomembno potrditi pomen protestov samih po sebi, neodvisno od otipljivosti sprememb. Prepričan je, da so protesti redek, iskren in nesprocesiran odraz stanja v družbi. »Tudi če ne vidimo, kaj je ostalo od zime, ne bi podcenjeval same izkušnje protestov. Šlo je za avtentičen izraz družbene situacije v času, ko je avtentičnosti v vsakdanjiku zelo malo.« Razkorak med stanjem stvari, kot so, in tistim, kar bi si želeli, je vse večji in hkrati univerzalen. »Ljudje v izbirah, ki se jim ponujajo, ne vidijo smisla. Temu je dodan še strah pred revščino in brezperspektivnostjo. Iz tega nastanejo eksplozije protestov,« razlaga Pavlišič. »Ljudje so v svojih političnih in ekonomskih razmislekih mnogo bolj lucidni, kot se jim pripisuje. A obstajajo močni aparati na vseh ravneh družbenega življenja, ki onemogočajo reprodukcijo teh idej in občutij. Prag tolerance za iskrene izraze stanja družbe je zelo nizek.« Državnemu nasilju in nadlegovanju, ki sta spremenila dinamiko gibanj in vsebino njihovih zahtev, smo bili priča v New Yorku ob gibanju Occupy, vidimo ju danes v Turčiji in bili smo jima priča v Sloveniji.

Andrej Pavlišič je prepričan, da tradicionalna predstava, ki se jo vsiljuje ljudem, da imajo monopol nad politiko politične stranke in tradicionalne politične strukture, ne drži. »Protesti v Sloveniji so nedvomno bili politika. Šlo je za politična dejanja in prišlo je do političnih posledic. Radarjev v Mariboru ni več. Kako sedaj zgraditi strukture in projekte, ki bi bili socialni in politični, pa je izziv. Še posebej, če si na vsakem koraku soočen z represijo zaradi malenkosti.«

Ob ocenjevanju, ali skozi proteste nastaja nova politična subjektiviteta, ki lahko oblikuje novo politiko, je bolj zadržan. »Politična moč v Sloveniji je bila v situaciji. Težko govorimo o politični subjektiviteti, če ni ozaveščena. Ljudje, ki so bili na protestih, pa so precej različno razumeli pomen svoje prisotnosti tam. A dopustiti in ohraniti to heterogenost mnenj in idej je pomembno. Kajti tradicionalni model politike zahteva poenotenje glasov in nato imenovanje predstavnika. Zavrniti to je že samo po sebi politično dejanje.«

A kaj ostane od glasov, če se karte moči in vpliva še vedno deli po tradicionalnih kanalih? Andrej Pavlišič spomni, da so protesti zavrnili večletno vzgajanje cinizma, defetizma in ideje, da ne moremo ničesar spremeniti. »Pozimi smo imeli občutek, da lahko dejansko nekaj spremenimo. To je edina pot v novo politiko: ljudje se moramo prepoznati kot subjekti svojih lastnih življenj, ki imamo moč in nadzor. Izziv je, kako na tem graditi. Edina pozicija, ki šteje, je pozicija vpletenosti. Prek nje se zagotovi, da vsak posameznik pride do prepoznave in potrditve lastnih stališč in izkušenj. Naslednji korak je organizacija in povezava z drugimi, ne da bi pri tem želeli govoriti v imenu drugih. A to so procesi, ki jih je lažje zagnati kot ohranjati pri življenju. Vendar luksuza tehtati, ali lahko skozi gibanja kaj spremenimo, nimamo več. Prepričan sem, da lačnih otrok v Sloveniji ni nič manj kot pred meseci, čeprav se o tem manj govori. Moramo si nekaj izmisliti, da bomo lahko preživeli, kajti soočiti se bomo morali s pogoji življenja, ki bodo precej drugačni od tistih, ki smo jih pričakovali še pred nekaj leti. Ena možnost je popolna izolacija in depresija. Druga je delovanje v skupnosti in prepričanje, da lahko skupaj nekaj naredimo. Morda bomo znali akumulirati izkušnje in čez nekaj časa zmogli tudi kaj več kot le iti na ulice in nato dovoliti, da se momentum izgubi z uporabo starih sistemskih oblik nasilja in prisvajanja.«

Družba prehiti politiko

Prav zaradi razmisleka, da je treba skupnosti opremiti z orodji, s katerimi bodo lažje preživele prihajajoča obdobja ekonomskih in okoljskih negotovosti ter političnih nemirov, se je v začetku tega stoletja na Irskem in nato v Angliji razvila ideja tranzicijskih mest, ki temeljijo na čim večji lokalni samooskrbi s hrano in energijo ter vzpostavljanju mreže znanja in solidarnostne podpore v skupnosti. Transition network danes povezuje mesta po Ameriki, Evropi, Južni Ameriki pa vse do Južne Afrike in Nove Zelandije. Od leta 2009 so del tranzicijske mreže tudi Trbovlje. Zoran Tomsits, predsednik Društva Tranzicijsko mesto Trbovlje in regionalni koordinator tranzicijskih mest, pravi, da četudi niso bili neposredno povezani s protesti, se v zadnjih mesecih nanj obrača vse več ljudi in tudi občinska politika ima več posluha za njihovo delo. »Ljudje iščejo različne nasvete, kako do lastne zemlje za pridelavo hrane, kako zmanjšati stroške za kozmetiko, čistila, energijo in podobno. Ni pa sprememb pri tem, kako se povezovati politično in kako delovati v pogojih vse manjše demokracije.«

V Angliji se 22. junija, pet dni po zasedanju vrha G8 na Severnem Irskem, obeta nova oblika politične akcije. V Methodist Central Hall v Westminstru bo namreč potekala velika ljudska skupščina proti varčevanju, ki jo organizira Koalicija upora in v kateri bodo sodelovali različni sindikati, protivojna gibanja, politične in nevladne organizacije, podprl pa jo je tudi časopis Guardian. Prav samoorganizirane skupščine prebivalcev so bile eden prvih konkretnih rezultatov protestov v Sloveniji. Že med protesti so jih organizirali v Kopru in Novi Gorici. Z namenom koordinacije protestniških skupin so v Ljubljani potekale vstajniške skupščine, iz katerih so se oblikovale delovne skupine, ki se ukvarjajo z gverilskim vrtičkarstvom, raziskovanjem praznih prostorov in nadaljevanjem dela skupščin v Ljubljani, kjer je včeraj potekala druga četrtna skupščina, prva v četrti Center. Najbolj pa so delo četrtnih samoorganiziranih skupščin po načelih horizontalne organiziranosti razvili in oblikovali v trajno delovanje v Mariboru v okviru Iniciative mestni zbor.

Čas je za pokop

Žiga Vodovnik, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, se ukvarja s proučevanjem družbenih gibanj, sodobnih političnih teorij in praks. Uredil in sodeloval je pri knjigi Dovolj! Deset let zapatistične vstaje, prihodnji mesec pa bo v angleščini izšla njegova knjiga Živ duh upora: infrapolitika anarhizma.

Prepričan je, da je Slovenijo letošnja zima protestov spremenila, najočitneje na ravni institucionalne politike, kjer je prišlo do menjave vladne koalicije. Vsebinska sprememba politike, priznava, je bolj vprašljiva. »A to zgolj razkriva kratek zgodovinski spomin in kratkovidnost političnih elit. Ponavlja se stara zgodba ignoriranja in celo trivializiranja pobud in alternativ, ki prihajajo iz civilne družbe. Ohranja se stara forma političnega delovanja, partitokratskega dogovarjanja različnih centrov moči.« Vlada tudi še vedno vztraja pri neoliberalnih ukrepih. »Tako ostaja z nami trojna kriza predstavniške liberalne demokracije – kriza participacije, kriza reprezentacije in predvsem kriza legitimnosti.«

Profesor politiologije pravi, da je demokracijo nujno razumeti kot proces, ki je naporen in poln skušnjav, ki zahteva veliko lastnega spreminjanja, celo ukinjanja. Od vseh nas zahteva, da mislimo tudi druge, ki so v drugačnih položajih, da mislimo drugačne pozicije od naše. Ko je govor o ljudskih skupščinah, opozori na trenutno dvojnost demokracije. Prva je hegemonska in votla vsebinskosti svojega imena. »Druga pa je v resnici glagol, ki kaže ljudem, da ni dovolj le odločati med vnaprej določenimi alternativami, ampak je pomembno te alternative tudi sooblikovati.«

Stari Grki so kot »idiota« zavračali posameznika, ki ga skrbi le zasebni interes in zanimajo le partikularne zadeve. Žiga Vodovnik je prepričan, da je ta grška psovka danes postala cilj političnega sistema. »V poročilu trilateralne komisije leta 1975 je Samuel Huntington zapisal, da smo bili po letu 1968 priče ekscesu demokracije. Prava demokracija je bila zanj Trumanova demokracija, kjer so bili sogovorniki predsednika le pravniki z Wall Streeta. V mobilizaciji centrov moči, skupnosti črncev, hispancev, žensk... je videl problem. Zahtevali so svoj delež, želeli so preveč.« Ne dvomi, da so »poskusi iskanja alternativ obstoječi ekonomski, politični in družbeni paradigmi vsepovsod deležni enake stopnje represije, pa naj gre za 'demokratične' ali 'avtoritarne' režime.« Omeni razmislek Howarda Zinna o aktivistični potrpežljivosti in revolucionarni spremembi, ki je skrita v vsakdanjih dejanjih in neposrednem okolju, v katerem bivamo in delamo. »Če parafraziramo Zinna: takšna revolucija je umetnost, saj ne zahteva samo poguma, ampak tudi domišljijo.«

Demokracija, proti kateri protestira vse več ljudi, je rezultat namerne pasivizacije in poneumljanja. Žiga Vodovnik opozori, da je spregledati vse, za kar se sedanja gibanja zavzemajo, nepravično in nespametno. Spomni na slovenske proteste 15o leta 2011 pred borzo. Borza, ki so ji R zamenjali za J, je tako zgovorno postala »boj-za«. »Sporočilo je jasno: najnovejša družbena gibanja pri ocenjevanju političnih izbir, ko pride do taktičnega in strateškega delovanja, vodi nova logika. Če je v preteklosti njihovo delovanje in politične izbire določal premislek o učinkih na nasprotnika, zdaj njihove izbire določa premislek, kako bo nekaj učinkovalo na njih same. Gre za boj za novo, demokratizirano demokracijo, ki je pluralna in hkrati vključujoča.« Zato, pravi, je pred nami trenutek, da naredimo najbolj humano gesto: izvedemo pokop. Čas je, da pokopljemo stare politične imaginarije, stare identitete in stare politične rešitve. »Globalne iniciative lahko uspejo samo, če bodo pripravljene in voljne umazati svoje 'čiste duše' in iti skozi dialog z drugimi iniciativami,« zaključi Žiga Vodovnik.

Kdaj in zakaj bo prišlo do naslednjega izbruha in kje se bo izoblikovalo nekaj novega, je nepredvidljivo. V svetu, kjer je večina članov družbe osebno seznanjena s posebnostmi in izzivi dobe prekernosti – popolne negotovosti v in o lastni eksistenci – se zdi ta negotovost na mestu. Usmerjena je na pravo stran.