Vseh živih dan

(...) Ni ga večjega kraja v vsej Jugoslaviji, ki ne bi bil danes zastopan v Ljubljani. Prihiteli so Sokoli – junaki iz domovine kraljeviča Marka, iz Dušanovega Skoplja, iz starodavnega Niša, Sokoli s črnogorskih vrhov, od sinjega Jadrana, iz junaške Šumadije enako kot iz Tvrtkove dežele, izpod Fruške gore enako kot izpod Velebita, pa Sokoli iz Podravine in Posavine, iz bratskega Zagreba enako kot iz naše ponosne prestolnice Beograda in še Sokoli iz Like in z banatskih ravnin. Skratka: iz vseh delov naše lepe in ljubljene zemlje.

Že prej je Ljubljana navdušeno sprejela slovanske brate s severa. Posebni vlaki so nam pripeljali celo sokolsko armado iz Češkoslovaške, goste, ki jim je vsikdar odprto naše srce, kadarkoli se pojavijo, začetnike velike sokolske misli in največje organizatorje sokolskega in vseslovanskega gibanja. Prispelo je odposlaništvo poljskih Sokolov: Visla in Sava. Baltik in Jadran si v tej manifestaciji naše skupne volje simbolično podajajo roke. Zastopan je tudi ruski narod (...) Vse pozdravlja Ljubljana z ono toploto, ki jo je kulturno središče Slovencev vedno občutilo nasproti vsemu, kar je združevalo naše sile in ojačevalo skupno odpornost, vsemu, kar služi uveljavljenju slovanske pravice do življenja in do napredka v enakopravni družbi evropskih narodov.

Pred 70 leti, dne 27. junija 1863., poldrugo leto po ustanovitvi prvega sokolskega društva v Pragi, je skupina slovenskih idealistov ustanovila v Ljubljani »Južnega Sokola«, prvo sokolsko društvo na vsem slovanskem jugu. To dejstvo ne priča samo o tesnih vezeh, ki so obstojale že pred 70 leti med Ljubljano in Prago, marveč je tudi dokaz, kako spontano so naši predniki občutili silo in bodočnost sokolske ideje. Pod pritiskom takratnih razmer v Avstriji (...) so se ljubljanski rodoljubi v karbonarskem zanosu mladosti priključili pokretu sokolskih rdečih srajc. Občutili so, da sokolska ideja, kakor sta jo oznanjala Fugner in Tyrš, pomeni več ko nemški turnerski pokret, ki se je pričel širiti: da je to oblika slovanske revolucionarnosti, izraz nezadovoljstva s kompromisno in polovičarsko narodno politiko; obenem pa polet slovanske mladosti, smotrno pripravljanje organiziranega odpora zoper tlačitelje, zbiranje izbranih mož in žena, jačanje mišic in volje, vzgoja za disciplino. In še več je bilo v tem: izraz slovanske demokracije, sloneče na vzoru antične lepote in humanistične kulture. Volja do svobode, enakosti in bratstva v duhu francoske revolucije. (…)

Jutro, 28. junija 1933

Po sokolski zmagi

Ljubljana dobiva po celem tednu radostnega praznika zopet svoje običajno lice. Zadnje sokolske čete so se včeraj odpeljale nazaj v svoje domače kraje. Ostali so le še posamezniki, ki si hočejo natančneje ogledati naše lepo mesto in druge slovenske kraje. (...)

V dolgi vrsti trdih delovnih dni, v objemu vsakdanjih stisk in skrbi pa bo ostal ljubljanski sokolski zlet ne le lep in prijeten spomin, marveč tudi osvežujoče bodrilo in glasen klicar lepše bodočnosti. Naroda, ki zna in more na tak mogočen in globoko etičen način pokazati svojo življenjsko silo, ne bo strl noben vihar in ne uklonila nobena nadloga. Iz najhujših težav si bo našel pot in nič ne more zavreti njegovega napredka.

Ponovno smo že omenili v preteklih dneh, a vendar je treba pribiti še na tem mestu: sokolski zlet v Ljubljani ni bil zamišljen v takem obsegu, kakršnega je potem zavzel. (...) Sokolstvo ne forsira prepogostih velikih prireditev, ker hoče svojo glavno energijo posvetiti vztrajnemu in sistematičnemu notranjemu delu. Zato so vsesokolski zleti zelo redki; pri nas smo imeli po vojni šele dva, 1. 1922. v Ljubljani in 1. 1930. v Beogradu; celo manjši pokrajinski zleti se vrše le vsakih nekaj let. V ogromnem številu se je naše Sokolstvo udeležilo lani grandioznega vseslovanskega sokolskega zleta v Pragi. Po vsem tem bi bil za ljubljanski zlet že nad vse časten uspeh, če bi dosegel le tretjino udeležbe, kakor ju je sedaj dosegel! Spontano, po volji članstva, pa se je razvil v vsesokolski zlet, da enakega še ni bilo ne v Jugoslaviji, ne nikjer drugje izven Prage.

Vzrokov za ta razveseljivi in ponos vzbujajoči pojav je več. Predvsem je naše Sokolstvo po svoji reorganizaciji 1. 1929. in po sijajno uspelem beograjskem zletu zavzelo silen razmah na zunaj in na znotraj. Podvojilo ali celo potrojilo je število svojih pripadnikov, poglobilo in izpopolnilo svoje delo za telesno in duševno vzgojo svoje ogromne družine. Zmagovito je prodrlo tudi v podeželska naselja in se trdno ukoreninilo v zdravem kmečkem narodu. In vsa ta življenjska sila, ki jo je vzbudilo in organiziralo, si je hotela dati duška, pa je porabila za to ljubljanski sokolski zlet. Tako so se odpravile na dolgo in naporno pot v Ljubljano tudi čete iz najbolj oddaljenih krajev, tam iz Južne Srbije, iz Črne gore in Hercegovine, iz skrajnih obmejnih predelov v Banatu in tam ob Timoku. Po petdeset, štirideset kilometrov daleč so imeli mnogi oddelki do železnice; mnogo železne volje in še več idealizma je bilo treba, res sokolskega duha, da so kljub temu prišli v Ljubljano.

Tako se je na ljubljanskem zletu po najboljših reprezentantih svojega prebivalstva zbrala vsa Jugoslavija. Združili so se pripadniki vseh plemen; vseh ver, vseh slojev in stanov. Vsi so bili eno, vsi člani iste velike rodbine, jugoslovenske narodne celote. Sokolski zlet v Ljubljani je bil zato tudi nad vse pomembna nacionalna manifestacija. (...) Ogromna sokolska prireditev preteklih dni ni bila demonstracija proti nikomur, ne na zunaj, ne na znotraj. Bila je le pozitivna manifestacija zdrave življenjske sile našega naroda, ki se hoče v svoji svobodni domovini svobodno razvijati. Zato je morala z občutkom sreče in radosti navdati vsakogar, kdor ne želi zla Slovencem, Jugoslovenom in vsemu človeštvu.

Jutro, 2. julija 1933