Globalno preurejanje medijske krajine
Da bi spoznali usodnost in simbolnost dekreta grške vlade, s katerim ukinja javno radiotelevizijo, je treba poseči (vsaj) 40 let v preteklost. Leta 1973 so neuvrščene države na konferenci v Alžiru začele razpravo o novi svetovni informacijski in komunikacijski ureditvi (NWICO), ki je nekaj let kasneje dobila domovinsko pravico v Unescu. Generalni direktor Unesca M'Bow je leta 1977 imenoval komisijo za proučevanje svetovnih komunikacijskih problemov (na kratko MacBridova komisija po irskem nobelovcu Seanu MacBridu, ki jo je vodil). Ker je bil Unesco tedaj v hudih finančnih težavah, ker ZDA niso hotele plačevati članarine zaradi Unescove propalestinske usmerjenosti, je bil prisiljen iskati dodatne finančne vire, ki jih je dobil pri organizaciji OPEC in nekdanji Sovjetski zvezi. To finančno podporo so ZDA uporabile za »kronski dokaz«, da je NWICO (komunistična) zarota proti svobodi tiska.
MacBridova komisija je leta 1980 objavila zaključno poročilo »Mnogo glasov, en svet«. Ključni poudarki poročila so bili na preseganju enosmernega pretoka informacij v svetu, spoštovanju kulturnih razlik in prizadevanju za dekolonizacijo, odpravi transnacionalnih komunikacijskih monopolov in pravičnejši distribuciji komunikacijskih resursov v svetu, omejevanju komercializacije ter še zlasti na krepitvi nacionalnih javnih medijev, saj naj bi bili prav ti nosilci nove ureditve. Ko je generalna skupščina Unesca sprejela to poročilo, so ZDA, Velika Britanija in Hongkong protestno izstopili iz organizacije, češ da gre za napad na svobodo tiska in svobodni pretok informacij.
V osemdesetih letih je kljub pritiskom ZDA in VB v svetu potekala živahna razprava o idejah MacBridove komisije, po padcu berlinskega zidu in vse manjšem političnem vplivu neuvrščenega gibanja pa so razprave zlagoma zamrle. Ob podpori najvplivnejših mednarodnih organizacij in institucij, kakršne so Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in ne nazadnje evropska komisija, je bila odprta prosta pot marketizaciji in poblagovljenju medijev. Splošni sporazum o trgovini s storitvami (1995) je načeli »nediskriminacije« in »svobodnega dostopa do trgov« uveljavil tudi na področju kulturnih dobrin in storitev, kar je v temeljnem nasprotju s stališčem MacBridove komisije in kritikov poblagovljenja medijev, da obstajajo bistvene razlike med industrijami, ki proizvajajo vsakdanje potrošniške dobrine, in tistimi, ki proizvajajo informacije in kulturne dobrine, zaradi česar komercialna logika ne more voditi obojih.
Ekonomski razlogi proti ukinitvi javnih medijev
V preteklosti je bil zagovor javne službe na področju radiotelevizije povezan predvsem s splošnim ekonomskim argumentom, da naravna redkost dobrin ali kompleksnost storitev, ki presegajo individualne investicijske zmogljivosti (npr. vojska, transportna infrastruktura), upravičujeta ali zahtevata državno poseganje. Takšno ozko (ne)razumevanje narave javne službe se izraža tudi v poenostavljeni ideji javne službe na področju medijev kot zgolj posledici pomanjkanja radijskih frekvenc v času pred digitalno dobo. Ker je v digitalni dobi redkost nadomestilo obilje, naj bi ne bilo nikakršne potrebe več po javni radioteleviziji, saj naj bi želje in zahteve potrošnikov lahko »svobodno« določale, kakšna bo ponudba vsebin oziroma programov na medijskem trgu.
Argument v prid izključno tržno usmerjenih, »dereguliranih« medijev je sporen že s čisto ekonomskega stališča. V prid regulaciji in proti ukinitvi javnih medijev govorijo vsaj trije razlogi.
Prvič, popolna konkurenca medijev ne bo nikdar obstajala, ker so stroški vstopa na medijski trg previsoki. Razvoj ekonomije obsega (množična proizvodnja za čim večje število kupcev) in razpona (združevanje nekdaj ločenih komunikacijskih platform in vej industrije) močno omejuje število akterjev, ki lahko vstopijo na medijski trg. Koncentracija medijev zmanjšuje možnosti neodvisnih producentov, da bi lahko konkurirali z »alternativnimi« vsebinami, ter spodbuja standardizacijo programske ponudbe celotne medijske (in še zlasti televizije) industrije. Visoka raven naložb, potrebnih za vstop na medijski trg, visoki stroški proizvodnje programa in koncentracija medijev v rokah majhnega števila družb na nacionalni in globalni ravni močno omejujejo možnosti manjšinskih in alternativnih občinstev, da bi vplivala na programsko ponudbo.
Drugič, regulacija medijev ni oziroma bi ne bila izjema v kapitalistični ekonomiji, ampak pravilo. Moderna država je uvedla zakonsko regulacijo na skoraj vseh področjih proizvodnje blaga in storitev, pa jih nihče ne razume kot državno omejitev svobode gospodarske pobude, kot se pogosto razume regulacija medijev. Zakoni in predpisi regulirajo prehrambno industrijo, farmacevtska in biotehnološka podjetja so pod strogim nadzorom nacionalnih zdravstvenih agencij. Avtomobili bi bili verjetno za polovico cenejši, če proizvajalci ne bi bili prisiljeni spoštovati visokih standardov varnosti vozil in okoljskih standardov. Da ne omenjamo regulacije letalske industrije in transporta. Zakaj torej ne tudi mediji?
Tretjič, zgolj pluralnost celo popolnoma konkurenčnih ponudnikov vsebin, če bi jo bilo po čudežu mogoče doseči, ne bi zagotovila raznovrstnosti ponudbe. Ravno nasprotno, zelo konkurenčni medijski trgi lahko težijo k homogenizaciji in standardizaciji programske ponudbe celo bolj kot monopolni ali oligopolni medijski sistemi. Kot ugotavlja vrsta raziskovalcev, na primer van Cuilenburg za Nizozemsko, so v ostri konkurenci televizijske postaje pravzaprav prisiljene ponujati (samo) tiste vsebine, ki dosežejo čim večje število gledalcev – torej vsebine za »povprečni okus«.
Človekove pravice in množični mediji
Da povpraševanje na trgu ne more biti veljaven test vrednosti, je opozarjal že J.S.Mill. »Vmešavanje« države je nujno, kadar posamezniki nimajo zadostnega znanja, da bi ugotavljali svoje dejanske potrebe (npr. glede zdravja), ko sami ne morejo zaščititi svojih interesov (npr. v odnosu do delodajalcev) ali ko je interes prešibak za razvoj zadostne »ponudbe« (npr. prometna infrastruktura, znanost) ter ko gre za oblikovanje družbene narave človeka, kamor poleg izobraževanja nedvomno sodijo tudi mediji.
Razvoja na teh področjih torej ni mogoče prepustiti ekonomski racionalnosti in tržnim zakonitostim. To nedvomno velja tudi za množične medije.
Redukcija javnih institucij, kot so javni mediji, na vprašanje gospodarske (ne)učinkovitosti je enaka podreditvi temeljnih človekovih (socialnih, političnih, ekonomskih) pravic eni sami – lastninski pravici. Ideja javnih institucij je globoko ukoreninjena v zgodovinskih procesih človekove emancipacije in tesno povezana s temeljnimi človekovimi pravicami ter z vrednotami človekove svobode, enakosti in solidarnosti. Dobrine in storitve, ki so temeljnega pomena za družbeno eksistenco članov družbe, morajo biti obče dostopne in vsakomur zagotovljene na neprofitni podlagi, ne glede na razlike v dohodkih, socialnem položaju, kulturnem habitusu, spolu, starosti ali etnični pripadnosti. Ker oziroma če so povezane s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, mora biti splošno zagotavljanje teh dobrin in storitev etični imperativ.
Prav zato javni mediji niso zgolj »javna služba«. V javni naravi medijev se izraža njihova bistvena določenost s človeškimi generičnimi potrebami in pravicami, po čemer se razlikujejo od drugih – gospodarskih, upravnih – »služb«. Tako kot znanost, zdravstvo ali šolstvo imajo mediji svoje družbeno poslanstvo, ustvarjalci medijskih vsebin pa tako kot zdravstveni in pedagoški poklici svojo poklicanost, torej zavezanost etičnemu imperativu.
Ob atenski streli z jasnega bi morali začeti bíti plat zvona (vsaj) po vsej Evropi. Kajti če bo grški »eksperiment« z javno radiotelevizijo »uspel«, bo v Evropi nastala ogromna razpoka v braniku, ki je doslej za silo še varoval področja znanosti, šolstva, zdravstva in medijev pred vsepovsodno neoliberalno privatizacijo in obubožanjem prebivalstva.