Zagatnost pozdravljanja v dandanašnjih časih in okoliščinah je v eni zadnjih kolumen razdeloval kolega Vojnović, iz nje pa citiraml: »Na naših ulicah v bistvu mrgoli nelagodja. Vse polno je ljudi, ki ne vedo, ali bi se nasmehnili nekdanjemu sodelavcu ali pa zadostuje, če samo dvignejo obrvi, ljudi, ki niso prepričani, ali je treba pozdraviti bežnega znanca ali pa se je legitimno pretvarjati, da se ne poznata.«
Ambicija tega zapisa je, da poskusi prepoznati vzroke za to zmedenost. Začenši z obiskom pri gospe Kseniji Benedetti, šefici protokola predsednika države. Protokolarna pravila spadajo med najbolj normirane oblike odnosov med ljudmi, pozdravljanje pa v stikih med državniki in politiki zavzema pomembno mesto. Osnove, ki jih poudarja gospa Benedetti, so: »Predvsem se upošteva hierarhično pravilo. To je prvi kriterij. Šele če sta dva enaka po rangu, pridejo na vrsto drugi kriteriji. Na državnem nivoju nečimrnost težko udari ven, ker zanjo ni prostora.« Na vrhu z izkazovanjem spoštovanja nimajo težav. Vsaj ne ob uradnih priložnostih.
Pa ob neuradnih? Oba povprašana gospoda, Jani Möderndorfer iz Pozitivne Slovenije in Branko Grims kot predstavnik SDS, sta neformalne odnose med kolegi ocenila kot razmeroma korektne. »Sicer sem od starejše poslanke iz tranzicijske levice že doživel, da mi je namesto odzdrava pred liftom v državnem zboru namenila serijo žaljivk balkanskega značaja, a so mi njeni kolegi pojasnili, da se zna tako vesti tudi med njimi. Odnosov med nami ne bi ocenil za idealne, ni pa to nič hujšega,« pravi Grims. Podobno navaja tudi njegov kolega iz PS, ki pravi: »Vzgojen sem v duhu, da je vljudno pozdraviti, obveza pa odzdraviti. Vedno. Ne čutim ignorance. Nihče me ne ignorira.«
Pomembnostni trans
Seveda ostaja vprašanje, kaj si ob morebitnih snidenjih namenita Kučan in Janša, ali kako se bosta po zadnji korespondenci srečala Zver in Gantar. No, medtem ko se gredo na vrhu gentlemanstvo, prostodušni državljani tudi zaradi politike ne govorijo s sosedom, prijatelji ali celo sorodniki. Spodaj, v podrastju, je bilo vedno drugače. Kot pravi Branko Gradišnik, literat, razmišljevalec in poznavalec zgodovine mesta, so povratniki z Golega otoka in druge vrste politični diskvalificiranci v času prejšnjega političnega sistema svojo stigmatiziranost praviloma najprej začutili prav skozi to, da niso bili deležni pozdravljanja oziroma odzdravljanja. Gradišnik sicer pravi, da na Čopovo ne stopi prav zato, da mu ne bi bilo treba pozdravljati, saj bi za preboj čez mestni korzo potreboval dve uri.
»So ljudje, ki so mi naredili kaj slabega, a se zanesem na svojo prvinsko reakcijo. Dimitrij Rupel je človek, s katerim sva si zmetala ogromno dreka, pa sem ga vedno vesel in se z njim vedno pozdravim. Načeloma gre za to, da te je iskreno vesel tisti, ki pri pozdravu privzdigne obrvi. Neki naš predsednik je veljal za vzvišenega, ker se je držal pravil in ni prvi pozdravljal podrejenih, in so ga označili za važiča. Če imaš za seboj bonton, imaš za seboj strukturo, na katero se lahko zaneseš. Vendar pa bontona nihče več ne pozna in te redkokdo pozdravi, tudi ko greš na Šmarno goro.«
S pozdravom človek drugemu pokaže, da nima slabih namenov. Takšen je tudi namen rokovanja kot pristnejšega stika. Pokazati človeku, da ne skrivaš orožja. Čeravno tudi te zadeve niso tako enostavne. Če ti človek roko ponudi obrnjeno navzdol (psevdomafijsko ali papeško), po možnosti še samo pol nje (samo prste), lahko to upravičeno razumeš kot podcenjevanje. In podobno, če ti nekdo, še največkrat kot neznancu v družbi njegovih pristnejših znancev, ponudi roko, pri tem pa pogleda stran, pomeni, da si bil geste deležen zgolj kot nujni drobiž v proceduri. Pozdravljanje je v vsakem primeru močno orožje.
Goran Bregović, kot je ob priložnosti razlagal njegov kolega, pozdravljanje uporablja za svojevrstno manipuliranje z okolico. Približno takole je povedal: »Človek je en dan s tabo ves prisrčen in na ti, potem te parkrat zignorira, da že pomisliš, da je kaj narobe oziroma da si se mu s čim zameril, obenem pa seveda postaneš negotov, nakar te ob naslednjem srečanju zopet preseneti s prisrčnostjo, češ, kaj je s tabo, da na koncu ti izpadeš čudak z vedenjskim problemom.«
In ja, nemara še največ težav s pozdravljanjem je v okoljih, kjer je prisotnost egomanije večja, mera za status in uspešnost pa arbitrarnejše narave kot med tekači na sto metrov, ki jih pač razvršča štoparica. Nejc Simšič je novinar družabne kronike na Pop TV, ki se po službeni dolžnosti udeležuje raznih družabnih prireditev. Tovrstna druženja so glede pozdravljanja izrazito travmatična in zagatna. Lahko si dan poprej z osebkom posedal za isto mizo in povsem spodobno razpravljal o nečem, naslednji dan na sprejemu pa nikakor ne moreš ujeti njegovega pogleda, da bi si izmenjala pozdrav. Vnovič sta si pristna, ko ga slučajno srečaš na morju, doma na ulici se pa spet zgodi zadrega. Norišnica. Takole je Simšič na kratko strnil svoje zaznave: »Sploh v Ljubljani, kjer se na prireditvah srečujejo bolj ali manj eni in isti ljudje, opažam, da se ljudje ne pozdravljajo. Čeprav se poznajo. Hecno. In ko pozdraviš človeka, ti ne odzdravi. Tega je veliko. Zadnjič sem za vikend šel v Ljutomer, kjer te pozdravijo, tudi če te poznajo. Rekel bi, da gre za vpliv prestolnice, kjer se vsi trudijo biti VIP, vsi se hočejo delati pomembnejše od tebe. Gre za razširjeno 'wanna be' vedenje.« Za osebke, ki se ujamejo v »pomembnostni trans«, bi lahko tudi povzeli. In seveda osebke, ki te v eni družbi pozdravijo, v drugi, ki se jim zdi pomembnejša in hirearhično višja pa ne. Ker so morda negotovi glede tega, v kakšnih odnosih ste vi in šef krdelca, v katerem se trenutno nahajajo.
Tehnika preživetja v mestu
Nekoliko drugačno zaznavo iz bolj vsakodnevnega konteksta ponuja Miroslav Nune Popović, beograjski umetnik, ki je s svojimi protirežimskimi akcijami zaslovel v času vladavine Slobodana Miloševića, zaradi česar se je v prejšnjem desetletju zatekel v Ljubljano in si tukaj s svojimi sosedi delil vhod v blok in dvigalo. Takole je povedal res vedno prijazen in izrazito priljuden Beograjčan na obisku Ljubljane: »V Ljubljani sem živel v stavbi na Kotnikovi, kjer si lahko doživel, da se je človek v liftu vedel, kot da je kip. Kot da nima nič s tabo. Kot da to, da greva v isto nadstropje, ne pomeni nič.«
»Je to morda povezano z drugo navado, da imajo Slovenci pravzaprav neradi, da jim neznanec plača pijačo, ker imajo občutek, da s tem stopajo na neznan teren – torej tudi primerljivo z izjavo gospe Bratušek, da bomo svoje težave že sami rešili?« še malo povrtam vanj.
»Hočeš reči, da se ljudje bojijo, da bom, če mi bo kdo rekel 'dober dan', jutri od njega hotel kaj več? To je neumno. Gre za osnovno in splošno kulturo. V Istanbulu, ki je velemesto, se ljudje pozdravijo že, če se neznanca spogledata z očmi. Gre za malenkosti, ki delajo življenje lepo. Če misliš, da je kultura samo to, da ločuješ odpadke ali pobiraš dreke za svojim psom, ne pa da pozdraviš v liftu, se motiš,« pove Nune in podpisniku teh vrstic pusti nastavek za novo tezo.
Ali ni morda nepozdravljanje v Ljubljani tehnika preživetja v mestu, ki ni dovolj veliko, da bi se lahko v njem izgubil in bil dejansko neznanec? Simulacija večjosti. Poskus bega pred dejansko malomestnostjo. Hotenje človeka, ki se je na primer preselil iz ruralnega okolja in je od selitve v mesto pričakoval, da bo končno imel mir pred tem, da se bo o sleherni njegovi potezi takoj razvedelo, potem pa ugotovi, da krog ljudi, s katerimi vsakodnevno občuje, ni nič manjši ali večji, kot je bil tam, od koder se je preselil? Da je mesto zgolj konglomerat mikroskupnosti?
Branko Gradišnik temu do neke mere pritrjuje. »V osnovi smo vsi mi kontaktilna bitja. Kot otroci smo bili odvisni od materinega božanja in sedaj, ko smo odrasli, je vsak dober dan kot majhen božljaj. Predpostaviva, da gre normalno samozavesten človek na cesto, na njej pozdravi sosedo, ki pa mu ne odzdravi. Gre naprej, spet pozdravi drugega, ki mu tudi ne odzdravi. Ko se mu to zgodi tretjič, se njegova samozavest sesuje. Začne razmišljati o teoriji zarote. Da je nekaj hudo narobe z njim. Tako pomembno je pozdravljanje. Zato je morda v mestu lažje živeti tako, da se ignoriramo in da si ne gledamo v oči. Čeprav je po svetu to spet drugače od okolja do okolja. To, da se ne pozdravljamo, Slovence torej tudi razvezuje tega neugodnega občutka, ker se itak nihče ne pozdravlja, in je torej vse v redu.« V tem primeru nepozdravljanje osvobaja.
Ni dvoma. Zagate s pozdravljanjem so pomemben simptom negotovosti, a srž je bržkone vendarle v prepuščanju emocijam in opuščanju tehnike. Torej bontona. Strukture, na katero se lahko zaneseš, kot bi dejal Gradišnik. Je pa pozdravljanje mala gesta, ki lahko nadomesti marsikaj. Tudi koruptivno kuverto s podkupnino na primer.