Za večino slovenskih kolesarjev je bilo pomembno le medsebojno razmerje za pot do Vršiča. Polanc je Jureta Golčerja in Tadeja Valjavca, ki tudi nista odpeljala slabo, prehitel kar za 11 sekund. »Ne vem, kaj to pomeni za naprej, a zame je to potrditev, da tudi kot mlad kolesar puščam pečat. In psihično bom lažje peljal naprej. Forma je očitno dobra,« se je smejalo 21-letnemu Polancu. Tudi Tadej Valjavec je bil podobne volje, kot da bi bilo izjemno vzdušje in vreme nalezljivo. »To je bil moj maksimum. Ko mi je že zmanjkovalo moči, sem si govoril, da moram zdržati le še tokrat, tudi če potem nikoli več,« je med lovljenjem sape, medtem ko je v naročju že stiskal sina in hčerko, po dobro odpeljani vožnji žarel Valjo. »Bom kar priznal, da sem si želel, da bi odpeljal bolje kot Patrik Sinkewitz. Doslej sem proti njemu in podobnim vedno izgubljal, tokrat sem korak naprej. To je dobro za moralo. Sedaj pride teren, kjer mi gre bolje. Lažje bo tudi v taktičnem smislu,« se je razgovoril.

Zdelo se mu je pomembno, da je dobro naštudiral traso z ovinki, a nasvetov mlajšega kolega iz Save Mateja Mohoriča le ni upošteval. »Če bi ga poslušal, bi odpeljal vsaj deset sekund bolje. A on je kaskader, jaz pa sem že star, previden,« se je malo pošalil na račun nasvetov mladinskega svetovnega podprvaka v tej disciplini, ki je potožil, da so mu zavorne ploščice drgnile ob obročnik. »Ah, tega ne pišite, bodo ljudje mislili, da se le izgovarjam. Raje napišite, da tik pred startom pišem maturo v Kočevju,« je temo poskušal obrniti mladenič iz Podblice.

Dan v čudoviti Ljubljani, kot jo je hvalil, si bo dobro zapomnil Svein Tuft, kanadski specialist za vožnjo na čas, ki je že zelo zgodaj zasedel prestol vodilnega in ga do konca ni več oddal. Bil je takoj očaran nad traso, čeprav je trpel. »Bile so zahtevne razmere. Težko sem dvigal hitrost nad 55 kilometrov na uro. Nisem vedel, v kakšnem stanju sem po italijanskem Giru. Lahko le ugibam, ali je forma ostala ali drsi navzdol,« je pripovedoval, ko večine glavnih konkurentov, med katerimi se mu je še najbolj približal avstralski klubski kolega Brett Lancaster, še ni bilo v cilju, medtem pa prisrčno poklepetal s Frenkom Francem Kernom, nekdanjim kolesarjem Roga, slovenskim izseljencem in – kakšno naključje – sosedom iz Vancouvra. Ob tem je priznal, da bo dirka po Sloveniji, čudoviti deželi, ki mu jo je že lani razkazal maser v avstralski ekipi Miha Peterlin (slednji je imel imel včeraj zares ogromno dela kot »deklica za vse«), izbirna za mesto v avstralski ekipi za francoski Tour. Ko so čez črto zapeljali še zadnja njegova klubska kolega in Italijan Malori, je bil zares videti vesel, da je z zmago, rumeno majico, tudi Tour blizu.