Po teh odločilnih dejanjih je v nadaljevanju filma zdravnik bolj umaknjen in pasiven, saj prevzemajo aktivno vlogo tisti, ki skrbijo za njegov pobeg z ranjencem iz mesta na podeželje in skozi gozdove proti reki, onstran katere je osvobojeno ozemlje. In prav ob tej reki, ki je – kot je povedal uvodni komentar – »pomenila mejo resnice in pravice«, nastopi nedvomno najboljši del filma, kjer so zdravnikove nagle odločitve v bolnišnici soočene s težavnostjo brodarjeve odločitve. To je dramatična sekvenca v brodarjevi hiši ob reki, kjer zdravnik brodarjevi snahi pomaga pri porodu, čeprav ve, da brodar ve (na njegovo hišo je poštar prilepil plakat z zdravnikovo sliko), da je ubil njegovega sina, tistega domobranskega poročnika. Ta sekvenca je tudi prava geneza slovenskega filmskega junaka kot nekoga, ki ga ne kvalificirajo fizična, temveč etična dejanja. Ampak to prav tako velja za brodarja (v odlični interpretaciji Staneta Potokarja), ki se je zaradi zdravnikovega junaškega oziroma etičnega ravnanja sam znašel v moralnem precepu med patološko željo po maščevanju in pritiskom moralnega nadjaza. Tako z zdravnikovim kot brodarjevim dejanjem (ta zdravniku tudi izroči puško) je torej »trenutek odločitve« za narodnoosvobodilni boj predstavljen kot etično, ne pa ideološko vprašanje, čeprav etična izbira lahko pomeni tudi izdajo licence za ubijanje v imenu »resnice in pravice«.

Temu Čapovemu filmu (na puljskem festivalu nagrajenem z dvema zlatima arenama, za režijo in Stane Sever za glavno moško vlogo) je bila tudi tedanja slovenska kritika še najbolj naklonjena, toda v reviji Borec (št. 5, 1955) se je Franciju Strletu in Francetu Vregu vendarle zdelo nedopustno, da »se oče domobranca pomiri s partizanskim zdravnikom in mu celo podeli moralno odvezo«.

František Čap je v svoji 10-letni režiserski karieri v Sloveniji posnel enajst celovečernih filmov, kar se v enakem obdobju še do dandanes ni posrečilo nobenemu slovenskemu režiserju. Verjetno prav zato – in zaradi »avtorskih honorarjev, obračunanih po inozemskih merilih« – ni bil najbolj priljubljen med slovenskimi filmarji (na njegovem pogrebu ni bilo skoraj nikogar izmed njih), ki so tedaj več kot doma delali v drugih jugoslovanskih republikah.