Obrekovali in tožarili so nas na evropskih inštitucijah, očrnili so nas kot največje lopove, pa čeprav so si bili sami krivi, kaj pa niso pravočasno dvignili nemških mark s hranilnih knjižnic Ljubljanske banke. Čeprav imajo morja in rib, da ne vedo kam z njimi, so nam kradli še naše in našim vrlim in poštenim ribičem kazali nage riti. Taki pač so, neotesanci.

Janeza Podobnika so v jarek sicer res zabrisali naši policisti, a zagotovo pod hudim pritiskom hrvaških kolegov. In da je bila v tistih vročih dneh mera polna, bi našega Janeza lahko celo aretirali, pa ga niso. To so nam naredili povsem zanalašč. Ubogemu Jošku Jorasu, ki mora živeti na njihovem ozemlju, pa čeprav vsi vemo, da je naše, še enega majhnega pralnega stroja niso dovolili prešvercati.

Mi imamo Hrvate radi. Sploh veseli so jih v Kranjski Gori, ko pridejo na smučarijo, in v Čateških toplicah, ko pride k nam trenirat njihova nogometna reprezentanca. In kako nam oni to vrnejo? Neki povsem nepomembni nogometaš Dado Pršo, ki za kockaste nikoli ni dosegel nič posebnega, je sredi Bežigrada zabil odločilni gol Prašnikarjevi četi, zaradi česar se nismo uvrstili na evropsko prvenstvo. Pa še trenirati so nehali v Čateških.

Vedno smo bili od Hrvatov boljši vsaj v smučariji, potem pa nam privlečejo na Zlato lisico Janico, na Vitranc pa Ivico. Čeprav smo vse Kosteliće prav mi naučili slalomskega zavoja brez oddrsavanja. Na koncu so nas dražili še z Jakovom Fakom, za katerega vsak ponosni Slovenec ve, da nima prav čisto nič skupnega s Hrvati, ki vse do prihoda našega Jaka na strelišče v življenju še niso slišali za biatlon. Ko smo že pri športu, tudi o hokeju niso imeli pojma, vse dokler jih nismo mi naučili osnov. In kako so nam vrnili? Z našim znanjem so se prerinili vse do ruske lige, medtem ko naši Jeseničani še do Celovca ne sežejo več.

Ko pridejo hrvaški turisti k nam na počitnice, jih sprejmemo z odprtimi rokami, malodane zastonj jim v želodce tlačimo žgance in (ja, naša je) kranjsko klobaso z zeljem. Pa oni? Celo premoženje jim pustimo za vsako minuto telefonskih klicev iz Istre ali Dalmacije v rodno domovino.

Bolj ali manj je jasno, da nam bodo ukradli (nakup za tako ceno ni nič drugega kot kraja pri belem dnevu) Mercator in bomo zdaj prisiljeni govoriti, da je naš najboljši sosed Hrvat. Debele solze bomo točili, ko se bo to zgodilo.

Zdaj jih bomo velikodušno spustili v Evropsko unijo, kjer si narodi med seboj pomagamo in drug drugega spodbujamo (vprašajte Angelo Merkel, če mi ne verjamete, ali pa kakega Grka!), oni pa še kar ne odnehajo. Zdaj so se nad naše ljudi in turiste na Obali ter nad naše ptice v Sečoveljskih solinah spravili s hrupom. Vsi vemo, da so nočne zabave v Kanegri, ki bi, mimogrede, morala biti tako ali tako naša, čista provokacija. Zaradi glasne elektronske glasbe na tisoče Slovencev ne more spati, čez dan tako ne more ustvarjati in prispevati h gospodarski rasti, turisti so nam itak pobegnili, vse skupaj pa samo še poglablja krizo. Zanalašč to počnejo. Zato z vsem srcem (slovenskim) podpiramo župana Pirana Petra Bossmana, ki je na slovensko zunanje ministrstvo poslal protestno noto zavoljo hrvaškega hrupa. Ne, nikdar ne bomo dovolili, da nam Hrvati ne bodo pustili spati!