Včeraj točno opoldne se je na ploščad pri Argentinskem parku prikradla skupina v oranžno oblečenih posameznikov ter posedla okrog stebra, namenjenega oglaševanju. Marsikdo se je z začudenjem oziral nanje, a akcija ni posebej zmotila mestnega ritma, saj so mimoidoči že sami domnevali, da se pred njihovimi očmi uprizarja ulični performans. In imeli so prav. DUM društvo umetnikov je premierno prikazovalo koreografijo Mateje BučarNeumestljivi, Nedoumljivi, ki je bila v zadnjih dveh dneh prikazana na različnih urbanih lokacijah, danes pa si jo bo mogoče sredi dneva ogledati še na ploščadi pred Metalko ter ob 14. uri na Nazorjevi ulici.
Dinamika urbanega
Koreografinja in plesalka Mateja Bučar z najnovejšo predstavo nadaljuje serijo urbanih koreografij. »Z urbanimi koreografijami želim izpostaviti dejstvo, da je mestno življenje koreografirano že samo po sebi,« pojasni Bučarjeva, ki pozornost usmerja predvsem v dinamiko urbanega prostora.
Za najnovejšo uprizoritev je navdih iskala v vsakdanjih elementih ulice, kot je denimo hoja, vendar je skozi koreografijo korake obrnila v horizontalno pozicijo ter na ta način opozorila, da je hoja nekaj povsem subjektivnega, saj lahko izraža utrujenost, jezo, sproščenost... »Zunanjo urbanost smo prevesili na neko subjektiviteto, ki je običajno ne opazimo. Izpostavili smo dinamike vsakdanjega življenja, ki se jih niti ne zavedamo. Izhajali smo iz ideje, da naša notranjost organizira zunanjost, a na drugi strani tudi urbanost organizira in vpliva na našo notranjost.«
Čeprav akcija vsebinsko črpa iz običajnega vsakdanjika, Bučarjeva meni, da ljudje te vrste intervencije opazijo, saj so neobičajne za ta prostorski kontekst. Želi si, da bi koreografija pri mimoidočih izzvala predvsem presenečenje, estetski moment in spraševanje o tem, kaj se je pravkar na ulici zgodilo – in zakaj.
»Kar legla bi poleg«
Toda vsaj včerajšnja uprizoritev v Argentinskem parku ni izzvala posebnih reakcij mimoidočih, saj nekateri na tleh ležečih performerjev sploh niso opazili. Na dejstvo, da takšne umetniške intervencije pri nas običajno ostanejo neopažene, je opozorila tudi ena izmed naključnih opazovalk: »Na naših ulicah ljudje na takšne projekte večinoma reagirajo ignorantsko, čeprav performer težko ostane neopažen. Za to je najbrž krivo stanje v naši družbi, kjer vsakdo gleda v tla, se briga zgolj zase in gre enostavno naprej.« Sama na tovrstne projekte gleda z veliko mero naklonjenosti in meni, da bi se morale takšne akcije izvajati pogosteje, da bi se ljudje na cesti nekoliko prebudili. »Če bi imela oranžno obleko, bi se takoj ulegla zraven,« je še pristavila.
Večina mimoidočih nastopa ni želela komentirati, ker jim ni bilo jasno, kaj natančno se dogaja. Dve dekleti, čeprav uganeta, da gre za umetniško uprizoritev, sta prav tako presenečeni, saj se jima zdi zadeva precej nevsakdanja, a prav zato zanimiva. »Najbrž gre za preizkus, kdo zdrži dlje,« ugiba ena od njiju, ko ju pobaram, ali vesta, kaj nemara želijo umetniki prikazati.
Se je pa na drugi strani našel tudi negativen pogled. Eden izmed opazovalcev je namreč menil, da gre v primeru, če je »to valjanje po tleh in po klopeh« financirala država, za navadno metanje denarja skozi okno v kriznih časih. Uprizoritev, ki je nastajala štiri mesece, sta financirala ministrstvo za kulturo in oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana, vreden pa naj bi bil toliko kot povprečno draga gledališka predstava. »Čeprav se postavitev morda zdi enostavna, gre za izjemno zahteven psihofizični projekt,« odgovarjajo ustvarjalci.