Svit je izjemen atlet in zelo priden v šoli. Atletiko trenira trikrat na teden po uro in pol, trikrat na teden igra tudi nogomet. Tudi konce tedna preživi na atletskih tekmah. Njegov oče Valter je z njim na skoraj vseh mitingih. Svit želi, da se z njim učim in temu z veseljem prilagodim tudi svoj delovni ritem. Je čudovit sogovornik in zelo rad jé surovo ribo. Največje darilo, ki mu ga lahko podariš, je večerja v Sušimami. Eva Klara je »odštekana« devetletnica. Je nenavadno kreativna in dvakrat na teden obiskuje baletno šolo v italijanskem Čedadu. Ko pleše, se njen uporniški značaj razblini. Tudi ona trenira atletiko in je letos že začela zmagovati na primorskih krosih. Obožuje kuhanje in sprejema tudi najbolj »čudne« kombinacije. Jé tudi pikantno.

Naša družina veliko potuje. Nismo bogati, a z Valterjem sva na začetku najine zgodbe v Hiši Franko na prvo mesto – pred vse materialne dobrine – postavila potovanja. Z nahrbtnikom, v hišicah brez elektrike in vode, nekje v divjini. S polnimi torbami šole, ki vselej potuje z nami. Za nami je že skoraj ves svet. Vsak dan – nekje med kosili in večerjami – nataknem tekaške čevlje in se podam na tek. Sedem do 13 kilometrov je norma, ki me osreči, da lahko po mrzlem tušu in z mokrimi lasmi začnem večerno delo.

Sem nora? Moj dan se začenja ob pol sedmih zjutraj in končuje okoli polnoči. Priprava, nabava, naročila, kuhanje, otroci, tek, otroci, naročila, večerja za otroke, gostje, naročila, spanje otrok, sladice in spet od začetka.

Sem ženska in kot vse ženske sem nekako nečimrna, ker sem živa, ljubim in želim živeti lepo življenje. Sem srečna? Morda veliko bolj kot večina veliko bolj (pre)prostih ljudi.