Tako kot mnogi drugi umetniki sredi osemdesetih let v Ljubljani se je tudi Ivo Prančič v svojih začetkih vrnil k izhodiščem modernističnega slikarstva in informela. In tako kot številni drugi je končno tudi on zavrnil določen slog, da bi se dokopal do svojega lastnega. Tako je posvojil kolažni postopek iz najrazličnejših materialov, da bi na novo konceptualiziral slikarsko gesto kot nekaj nerelacionalnega. V drugi polovici devetdesetih let je zamenjal glagol »slikati« z »delati« in skoraj povsem opustil barve. Namesto njih je raziskoval odtenke rjave, črne in bele ter najrazličnejše materiale, pri tem pa je začel razmišljati o svojem studiu kot o laboratoriju, kjer lahko »procesira« umetnost. Prančič se na svoji poti ni le formalno in materialno distanciral od prevladujočega jezika abstrakcije, ampak je prišel do nečesa povsem novega.
Selekcija slik iz zadnjega leta, ki je od minulega tedna na ogled v Galeriji Cankarjevega doma, ponuja raziskave, zbrane pod naslovom Pa.Slike. Naslov ima morda dadaistične konotacije, a možnost večplastnega branja je namerna. Ta dela naj bi videli kot brisanje abstraktne ekspresionistične geste, umetnostne zgodovine in kot akt slikarstva samega. Prančič je v njih opustil materiale in začel eksperimentirati z oljem in spreji, a tudi z najrazličnejšimi možnimi nanosi, tako da lahko površine slik učinkujejo kot ploskovite barvne fotografije ali mehanično reproducirane podobe. Njegov proces je fizičen: dela na tleh in manipulira ploskve barv na platnu, blagu in lesu, in to ne samo s čopičem, lopatko in nožem, temveč tudi s curljanjem in najrazličnejšimi drugimi pripomočki. Barve so vržene na nosilec z eno samo potezo – gibanje je namensko hitro, tako kot pri fotografiji, včasih nato zbriše pigment in pušča kompozicijo valovitih in elipsastih črt, ki odkrivajo pod sabo neke druge forme. Ko opazujemo ogromno sliko Ni naslova 2012 se zdi, kot da bi gledali gestualno abstrakcijo skozi meglo. Črna in bela skupina slik iz preteklega leta sugerira na kozmične posnetke, zemljevide neznanih lokacij, sledove črnih lukenj ali posnetkov duha.
Tega obdobja Prančičeve ustvarjalnosti ni lahko postaviti v informelovski (ali bolje – postminimalistični) kontinuum, zato si zasluži vso našo pozornost. Umetnikova zgodovinska pomembnost na Slovenskem ni vprašljiva, njegova zadnja dela pa imajo neustavljivo privlačnost, saj iz njih sije nadnaravna vizija. S svojo naključnostjo, samonanašajočimi sledovi in znanstvenimi strukturami spominjajo na slike Gerharda Richterja in na naključne printe Wada Guytona. Le malo njihovih formalnih značilnosti lahko povežemo z današnjim časom, saj bi te kombinacije gestualnega in »geometričnega«, besedilnih sporočil in monumentalnih formatov lahko nastale včeraj ali pa – jutri.
