Korporativne zbirke so izjemnega pomena, saj pogosto postavijo temelje za kasnejše zbirke tako manjših kot večjih muzejev. Tovrstne umetniške kolekcije so pomembno prispevale tudi h gradnji nekaterih svetovno znanih muzejev, kot sta denimo newyorški MoMA ali Guggenheimov muzej, v slovenskem kulturnem prostoru pa je na tak način nezanemarljivo podporo denimo dobil ljubljanski grafični bienale, katerega blagovno znamko je z odkupi številnih grafik v sedemdesetih in osemdesetih letih širilo predvsem podjetje Iskra.
Poleg tega so takšne zbirke nezamenljiv del žive kulture, saj umetniška dela dnevno postavljajo na ogled zaposlenim in obiskovalcem raznih bank, trgovin ali zavarovalnic, občasno pa tudi širšim množicam na posameznih razstavah. Podjetja so nemalokrat odkupovala tista dela, ki si jih javni kulturni zavodi zaradi omejenosti sredstev niso mogli privoščiti, in tako poskrbela, da ne bi bila občudovana zgolj v kakšni zasebni dnevni sobi. A v zadnjem času se le redke domače korporativne zbirke še vedno redijo, čeprav strokovnjaki zatrjujejo, da so umetnine tudi v gospodarski krizi ena najbolj varnih naložb, če nanje ne gledamo kot na investicijo s časovno omejitvijo. »Najboljši čas za nakup umetnin je takrat, ko se zaradi različnih posebnih pogojev, tudi kriz, na trgu pojavijo izjemna dela,« preprosto formulo razkrije mag. Gojko Zupan iz direktorata za kulturno dediščino, ki je del ministrstva za kulturo.
Množičnih razprodaj še ni
Gojko Zupan je prepričan, da je seznam vseh domačih podjetij, ki premorejo kakovostne zbirke, dolg nekaj strani, a danes le še redka med njimi ohranjajo kontinuiteto nakupovanja umetniških del. »Splošna kriza je vplivala na načrtno delo na tem področju in pri varčevanju je kultura pogosto prva na udaru. Na drugem mestu so negotove razmere za podjetnike, skromne davčne olajšave in propad nekaterih velikih podjetij.« Tako so stečajni upravitelji po izjemno nizkih cenah razprodali denimo zbirke Mure, SCT, Smelta ali MIP, medtem ko se še živeča podjetja, tudi tista, ki le še životarijo, za zdaj niso zatekala k prodaji umetnin, saj se zavedajo, da bi bila to precej nespametna poteza.
Pri zbiranju umetnin podjetjem pri nas ne gre na roko niti država, saj za tovrsten »hobi« ne predvideva davčnih olajšav, ki marsikje v tujini spodbujajo tovrstne nakupe. Direktor Galerije 22 ter predsednik Društva galeristov in starinarjev Slovenije Boštjan Pirc pojasni, da mnoge evropske države določen odstotek financ pri opremljanju javnih stavb namenjajo nakupu umetniških del, saj se zavedajo, da umetniško okolje spodbuja človekovo ustvarjalnost in prispeva k boljšemu počutju. »Pri nas nakupi umetnin povečini potekajo iz fonda, ki nastane z dobičkom posameznega podjetja, kar je približno isto, kot če bi delničarju denar vzeli iz žepa,« prispodobo ponudi Pirc, ki si z Društvom galeristov in starinarjev prizadeva, da bi država na tem, pri nas že skorajda mrtvem trgu oživila nekatere bonitete. Gojko Zupan ob tem pojasni, da ministrstvo za kulturo že podpira predloga o zmanjševanju davčnih obveznosti za uradno prodajo umetnin ter o tem, da bi se določen odstotek investicij namenjalo za kakovostno likovno opremo javnih prostorov, saj bi to dvoje zaradi zmanjšane prodaje na sivem trgu dolgoročno povečalo davčni priliv.
Pri Zavarovalnici Triglav, kot pojasni pomočnica predsednika uprave, mag. Urša Manček, na primer računajo na to, da se jim bo davčna olajšava priznala v primeru, ko bodo umetniška dela uvrstili v nacionalno bogastvo Slovenije. Zaradi tega se že dogovarjajo z Narodno in Moderno galerijo, ki naj bi pregledali njihovo zbirko, obsegajočo več kot 1300 umetnin, ter podali mnenje, katera dela so primerna za uvrstitev v ta izbor. A poudarjajo, da se tega postopka niso lotili le zaradi davčnih olajšav, temveč tudi zavoljo občutka družbene odgovornosti.
Ko zadovoljijo otroške risbe
Direktor Galerije 22 je prepričan, da ponovna oživitev kulture zbirateljstva v podjetjih ni pogojena le z njihovim finančnim stanjem, ampak predvsem z odnosom do umetnosti in družbe nasploh. »V prejšnjem obdobju in režimu je bila podjetniško menedžerska kultura drugače naravnana, kot je danes, saj je imela čut družbene odgovornosti do širše okolice. Zlasti bolj razgledani direktorji so nekoč pojmovali, da morajo svojemu okolju tudi kaj pustiti, ne samo jemati. Ta občutek se je zdaj izgubil predvsem zaradi pohlepa, pa tudi neznanja, saj večina podjetij danes razmišlja na kratko stezo.« Sogovornik tako izpostavi primer domačega trgovskega podjetja, ki se razprostira na približno osem tisoč kvadratnih metrih, a razen risb otrok tamkaj zaposlenih mamic ni v prostorih niti ene umetnine, ker njegov direktor pač meni, da podjetje ne bi nič imelo od tega.
Med tistimi, ki razmišljajo povsem nasprotno, je denimo družba BTC. Kot razkrije predsednik uprave Jože Mermal, nastanek umetniške zbirke BTC, ki trenutno šteje okoli štiristo del domačih in tujih avtorjev, med njimi tudi Ivane Kobilce, Zorana Mušiča in nekaterih slovenskih impresionistov, ni povezan s finančnimi motivi, temveč predvsem z usmerjenostjo družbe v nenehno rast. »Zbirka je začela nastajati spontano in ljubiteljsko, kot potreba po umetniškem plemenitenju in socializaciji poslovnega in delovnega okolja.« Z eksponati, ki bogatijo podobo tako poslovnih prostorov družbe kot tudi samega nakupovalnega središča BTC City Ljubljana, želi podjetje umetnost približati čim širšemu krogu ljudi in na ta način podpirati že znane, pa tudi manj znane avtorje.
»Ko nas je leta 2011 obiskal šef korporacije Benetton Luciano Benetton, ki ima v svoji zbirki približno 6000 slik, se je strinjal z menoj, da bo v prihodnosti prihajalo do vse močnejše povezave med gospodarstvom in kulturo. Na ta način bo pri procesu internacionalizacije gospodarstva prišlo do globljega povezovanja in s tem kakovostnejšega razumevanja nacionalnih identitet v njihovi žlahtnosti, morda pa tudi do manj brutalnega razvoja velikih korporacij,« se še dopolni Mermal.
Tako v skupini ACH, ki premore kolekcijo z okoli štiristo deli pretežno domačih avtorjev, kot v Novi Ljubljanski banki, katere zbirka grafik, slik, tapiserij in drugih umetnin zgodovinsko sega že v čas Mestne hranilnice ljubljanske, ob umetninah trenutno ne odpirajo denarnice, a zatrjujejo, da se je nakup teh v preteklosti vselej porodil iz želje po skrbi za ohranjanje nacionalne dediščine. Vsaj sledeč njihovim besedam si številna domača podjetja torej niso ustvarjala galerij v malem zgolj zavoljo finančnih investicij, ampak med drugim zaradi boljše javne podobe, zagotavljanja ugodne klime za zaposlene, podpore umetnikom, medsebojnega tekmovanja ali pa tudi iz dobrodelnih vzgibov. Boštjan Pirc se spominja neke dobrodelne dražbe, ki je potekala v prostorih podjetja Smelt, in tu je bilo v štirih urah prodanih okoli 200 umetnin, ki so skupaj nanesle, preračunano v evre, približno dvesto tisočakov. Česa podobnega si danes ne more več predstavljati.
Umetnine nad radiatorji
Gojko Zupan in Boštjan Pirc potrjujeta odgovore kontaktiranih podjetij glede vestnega popisovanja in katalogizacije del ter njihovega vodenja v posebnih registrih, kar je izjemnega pomena predvsem za muzeje, ko pripravljajo razstave z določenim slogovnim okvirjem. Posamezna dela iz korporativnih zbirk se namreč ob ustreznem varovanju in dokumentaciji nemalokrat posojajo za občasne ali stalne postavitve. Tako so nekatera podjetja dele svojih zbirk primaknila tudi k razstavi Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920, ki je trenutno postavljena v pariškem Petit Palais. Jože Mermal je najbolj ponosen, da je družba BTC dela Markusa Pernharta, realista iz avstrijske Koroške, predlani posodila za mednarodno razstavo v Avstrijo. V Novi Ljubljanski banki med sodelovanji s številnimi muzeji in galerijami izpostavljajo navezo z Moderno galerijo ob retrospektivnih razstavah pomembnih domačih imen, kot sta Metka Krašovec in Gabrijel Stupica, podjetje ACH pa je minuli mesec v Narodni galeriji na ogled postavilo jedkanico Dva ženska akta Mateja Sternena, v Moderni galeriji pa delo Kopalci Marka Šuštaršiča.
Zupan je prepričan, da tako lastniki kot skrbniki zbirk dobro vedo, kolikšne in kakšne umetniške dragocenosti hranijo, in se tako le zelo redko zgodi, da bi kakšna slika visoke vrednosti visela za omaro. Čeprav opaža kar nekaj neprofesionalnosti, ko gre za oskrbo umetnin, saj opozarja, da so ponekod dela še vedno obešena nad radiatorji, grafike tik ob oknih, mnoga pa, tudi v parlamentu, visijo prenizko, da se vanje zaposleni zaletavajo s stoli. V Novi Ljubljanski banki zatrjujejo, da slike krasijo le tiste prostore, ki so ustrezno klimatizirani, Urša Manček pa pojasnjuje, da ima Zavarovalnica Triglav nerazstavljena dela shranjena v posebnih prostorih, kjer ni izpostavljenosti vlagi, toplotnim virom, močnejši umetni svetlobi in drugim škodljivim vplivom, dostopna pa so le ob spremstvu za ta segment pooblaščene osebe. Podobno tudi podjetje ACH glavnino svoje zbirke hrani v depoju s primernimi razmerami, nekaj umetnin pa visi v pisarnah ter v njihovi galeriji – tam so denimo ob letošnjem kulturnem prazniku ponudili razstavo Mušič in sodobniki.
Za podjetja je tako rekoč nujno tudi, da sodelujejo s strokovnjaki, ki nudijo nasvete ob samih nakupih kot tudi prevzamejo oskrbo nad že sestavljeno zbirko. Pa vendar se po Zupanovih besedah še vedno dogaja, da se kdo, kot denimo naši politiki, zanaša na svoj okus, zaradi česar prihaja do nakupa kičastih in drugorazrednih izdelkov, tu in tam pa celo ponaredkov.