Minulo sredo, ko smo v Dnevniku napovedali spremembo omenjenega zakona, smo pisali tudi o nekem drugem smučišču. Na drugem koncu Triglavskega narodnega parka, v Bovcu, so sporočili, da je direktor predlagal stečaj družbe ATC Kanin. Tam seveda že imajo žičnice, a te stojijo že od januarske nesreče kabinske žičnice. In imajo milijonske dolgove. Za najnujnejše popravilo kabinske žičnice, s katerim bi še lahko rešili (minulo) smučarsko sezono, so potrebovali pičlih 80.000 evrov, a očitno je bila tudi cena malo boljšega poslovnega avtomobila za lastnike prevelik zalogaj. Zdaj se je izkazalo, da nimajo denarja niti za začetek stečajnega postopka.

Da žičničarstvo samo po sebi ni dobičkonosna dejavnost, je jasno. O rdečih številkah poročajo iz našega največjega zimskega središča na Mariborskem Pohorju, na Starem vrhu zaradi posojila za šestsedežnico vsako leto trepetajo, ali bodo sezono sploh lahko začeli, v Kranjski Gori in na Krvavcu se nekako ne lotijo gradnje napovedanih novih sedežnic… Na direktoratu za turizem so po januarski kaninski polomiji govorili, da se bodo problematike lotili čim prej, a očitno je vnema skopnela skupaj s snegom.

Pa je pravzaprav zelo preprosto: v žičnice bi morali vlagati vsi, ki s tem kakor koli zaslužijo. Če gostinci, hotelirji, trgovci in drugi, ki služijo s turisti, ne verjamejo, naj poskušajo svoj posel prenesti v kakšen manjši kraj z… lepim razgledom in neokrnjeno naravo. Seveda je veliko lažje in donosneje poslovati na smučišču ali streljaj od žičnic. Da jih le postavi kdo drug.

Slovenija ima sicer skoraj sto smučišč, a kaj ko je le ducat malo večjih. Osemdeset odstotkov je majhnih, praviloma z eno samo vlečnico. Ta že nimajo veliko skupnega z gospodarstvom in turizmom – seveda pa so pomembna za lokalne smučarske šole, klube in omogočajo cenovno dostopno družinsko zabavo na snegu okoliškim prebivalcem. Najbrž bi bilo zato ustrezneje, da skrb zanje prevzame ministrstvo za šolstvo in šport. Za tisto peščico večjih pa bi se potem morda le našla kakšna »nacionalna strategija«, predvsem pa kakšna razvojna in evropska sredstva, da bi bila konkurenčna ponudbi čez mejo. Pa ne tisti najprestižnejši – največje avstrijsko smučišče ima denimo ravno toliko kilometrov smučarskih prog kot vsa slovenska skupaj – ampak vsaj tisti najbližji. Navsezadnje, medtem ko v Bovcu nimajo denarja niti za najnujnejše popravilo kaninske žičnice, so na italijanski strani v zadnjih letih zgradili novo kabinsko žičnico in gondolo, s katero so povezali smučišči. Pa Nevejsko sedlo ni ravno kakšno mondeno turistično območje.

Petek, trinajstega decembra, je že zelo blizu. Le upamo lahko, da »nesrečni dan« ne bo prinesel novinarske konference, na kateri bodo v Bohinju sporočili, da so gradnjo novega smučišča morali prestaviti za nekaj let. V Bovcu pa nujno sejo občinskega sveta, na kateri bodo razpravljali, kako privabiti turiste v kraj z zaprtim smučiščem. Mi bomo tisti konec tedna namesto na smučiščih preživeli pred televizorjem in navijali za Tino Maze, ki bo tekmovala v St. Moritzu. Saj smo smučarski narod, mar ne?