In tako je selektor, ob množičnih ovacijah in skandiranjih domoljubov ter gostilniških žogobrcarskih ekspertov, hrvaško reprezentanco pred tekmo proti Škotom odpeljal na priprave na sveto hrvaško zemljo – v Međugorje. Če kaj hrvaški fantje potrebujejo, da namlatijo highlanderje, torej divjake iz Škotskega višavja, ki še vedno ne vedo, da karirasta krila nosijo samo punce, in pridejo na svetovno prvenstvo, so vrhunske priprave v čudežev polnem Međugorju. Ne vem sicer, ali je Štimac imel v osnovni šoli za učitelja geografije popolnega pijanca, ustaškega emigranta, ali pa je, ravno ko so se učili, kje so meje hrvaške države, ostal doma zaradi oslovskega kašlja. Toda Međugorje je v Hercegovini, ki pa ni bila in tudi danes ni hrvaško ozemlje, ampak del države Bosne (in Hercegovine). Ta ideološko-nogometna okupacija bi morebiti lahko končala tudi na katerem od evropskih sodišč. O tem naj razmišlja uradno Sarajevo. Nas bolj kot nogometno obujanje velike Hrvaške na tem mestu zanima športni izplen zgodovinskega odhoda Štimca in fantov na priprave iz ene države v drugo; iz ljubkega gričevnato-ravninskega Posavja v hercegovsko skalovje; iz prislovično marljivega slovenskega okolja, polnega živahnih kopalcev in vreščanja tropa otrok, v versko središče, polno duhovnega miru. Kako se je to odražalo na psihi igralcev, konceptu igre in taktični postavitvi proti reprezentanci Škotske, v kateri so se igralci spoznali 47 minut pred tekmo? Strokovnjaki pravijo, da je nova lokacija priprav prinesla v igro hrvaških mojstrov žoge neverjetno spremembo. Hrvaški žogobrci, ki so po mnenju selektorja Štimca boljši od Ronalda, Mesija in Lewandowskega, so že na prvi tekmi po međugorski terapiji pokazali neverjetne spremembe. Večino tekme so hrvaški reprezentanti namreč gledali nekam proti nebu, kot da bi pričakovali, da se jim prikaže Devica Marija ali Marija Pomagaj in jim razodene skrivnostna pota žoge do gola, tako kot so to počeli v Međugorju. Ob vsaki svoji potezi, podaji ali strelu so se na veliko križali in mrmrali molitvice, selektor je na klopi s svetlobno hitrostjo vrtel rožni venec, gledalci pa so po nemarnem omenjali boga in vse svetnike. A bog varuj, da bi se kateri od igralcev Škotom, ki so vonjali po pivu, vrgel pod noge. Niso se upali, saj so imeli še iz Međugorja krvava kolena. Interne informacije pravijo, da je bil ključni del popolnoma novih priprav romanje z golimi koleni po hercegovskem skalovju vse do vrha hriba. Dvakrat na dan. Tam pa krajši pogovor z Marijo Devico o izvajanju enajstmetrovke in postavljanju ofsajdov in potem krvavih kolen vso pot nazaj. Izplen selitve priprav iz sovražne Slovenije v Međugorje in tam opravljenih duhovnih vaj je – 1:0 za škotske veseljake in strah, da najboljši na svetu ne bodo videli Brazilije. Štimac, tokrat naj ti bo, lahko se vrneš v Čateške, pa učbenik iz geografije za četrti razred v roke!