Športniki svoje uspešnosti ne merijo le na tekmovalnih prizoriščih, pač pa osebne zmage dosegajo tudi v šolskih klopeh. Mnogo je takšnih, ki v želji po večji možnosti za udobno življenje po koncu športne poti vložijo ogromno energije v akademsko področje. Običajno je višje izobražene športnike lahko prepoznati. Med drugim so znani po premišljenosti in preudarnosti pri odgovorih na vprašanja novinarjev in po široki razgledanosti, kar je zelo pomemben element pri udejstvovanju v športu.

Danes 25-letni plavalec Damir Dugonjić je tipičen primer športnika, ki je dokazal, da gresta šport in študij z roko v roki. A kaj hitro bi se lahko zasukalo drugače, če ne bi imel v četrtem letniku srednje šole pravega instinkta, ko se je z rodnih Raven na Koroškem pogumno podal na drugo stran Atlantskega oceana, natančneje v San Francisco v Združene države Amerike. Tam stoji slovita univerza Berkeley, o kateri Dugonjić, zadnji evropski prvak na 50 metrov prsno, ne najde slabe besede. Za študijsko smer je izbral ekologijo. »Prvi stik z Berkeleyjem sem imel v drugem ali tretjem letniku, torej ko sem bil še mladoleten. Skavti z Berkeleyja so vzpostavili stik z menoj in dejali, da na univerzi nujno potrebujejo nekoga, ki je dober v prsnem slogu plavanja. Takrat sem se bolj nagibal k temu, da bi ponudbo zavrnil. Imel sem kar nekaj pomislekov. Angleščina mi na primer ni šla ravno najbolje od rok, tudi od doma si nisem najbolj želel. A sem nato v zadnjem letniku spremenil mišljenje. Univerza mi je plačala stroške študija, vodilni so mi tudi razložili, da se bom lahko vrnil domov, če mi okolje ne bo ustrezalo. Zdaj vidim, kako hudo napako bi storil, če ne bi zagrabil priložnosti,« razlaga Damir Dugonjić.

Študenti na Berkeleyju obiskujejo profesorje na domu

Univerzitetni sistem v Združenih državah Amerike je bistveno bolj drugačen kot pri nas. Univerze iz zveznih dežel tekmujejo med seboj v različnih športih, zato si vsaka akademska ustanova želi v svoje vrste zvabiti čim uspešnejše športnike. Dugonjić pravi, da ima Berkeley štiri plavalne trenerje, ki so razvrščeni po jasni hierarhiji. Glavni trener ima največjo odgovornost, zato odloča o vsem. Pod nadzorom ima štirideset plavalcev, od katerih le četrtina prejme štipendijo. Običajno gre za tujce, ki jih v Berkeleyju ni malo. »Če dobiš štipendijo, moraš biti resnično zelo dober športnik. Skrbno morajo pretehtati vse možnosti, preden se odločijo, koga bodo vzeli v moštvo. Zelo cenijo športni talent. Nadvse zanimivi so načini treninga. V Ameriki plavanje naredijo za moštveni šport, čeprav velja za izrazito individualnega. Vse se dela znotraj skupine in za skupino. Čuti se povezovalni duh. Ko ti ne bo šlo vse po načrtih, te bodo drugi plavalci vedno bodrili in ti dajali oporo. Zanimivo, da na treningih vedno tekmujemo med seboj in se na neki način tudi zabavamo. Takšnega načina sprva nisem bil vajen, a sem ga hitro vzljubil. V Sloveniji plavalci trenirajo bolj po svoje, saj je težko najti tri, štiri sparing partnerje, ki bi bili na približno enaki ravni,« je bil obsežen Damir Dugonjić.

Kljub vsemu pa je na Berkeleyju na prvem mestu študij. Profesorji športnikom ne dovolijo opravljati treningov, če ne prestopijo minimalnega praga povprečja, ki se giblje okoli ocene 7. Pomembna razlika v primerjavi s slovenskim izobraževalnim procesom je v tem, da ameriška univerza z vsemi silami pomaga študentom pri izboljšanju znanja. Dugonjić pove, da ima študent na voljo brezplačno pomoč tutorjev, ki jo je tudi sam izkusil. »V prvem letniku mi je tutor pomagal izboljšati znanje angleškega jezika. Na tak način te prisilijo, da se naučiš in laže razumeš snov. Profesorji se obnašajo zelo profesionalno in so nadvse razumevajoči pri težavah študentov. Študenti so vseskozi v navezi s profesorji. Lahko jih obiščeš tudi na domu. Gre za sproščen odnos. Navsezadnje mora študent po vsakem semestru oceniti mentorja, in če ta nima dovolj visoke ocene, nima več pravice predavati. Univerza enostavno poišče zamenjavo zanj,« je povedal slovenski plavalni as, ki kljub že pridobljeni univerzitetni izobrazbi še vedno tekmuje za Berkeley. Tako bo tudi v prihodnje. »Ko si enkrat njihov član, si dobrodošel v vsakem trenutku. Zdaj ne vidim nobene potrebe po zamenjavi okolja. Povrhu pa tudi soprogo Camillo čaka še nekaj let študija medicine, saj se v ZDA študira dlje kot pri nas. Dokler ne opravi vseh obveznosti, bova prav gotovo ostala v San Franciscu,« je dodal.

Slabe prišel iz ZDA kot prerojen, Petkovšek ni razmišljal o tujini

Bogate izkušnje s študentskim življenjem v tujini ima tudi odbojkarski selektor Luka Slabe. V mestu Provo v zvezni državi Utah je na konservativni univerzi Brigham Young diplomiral s področja fizikalne in rehabilitacijske medicine. Za ta korak se je odločil predvsem zato, ker doma ni mogel združiti vrhunske odbojke z želenim pridobivanjem izobrazbe. »V Ameriki skrbijo zate. Univerza vloži ogromno denarja za študente, zato moraš biti pošten. Tu ne gre za majhne številke. Študij je izredno dolg in vsaka zamujena priložnost se težko vrne. Odbojkarska gostovanja niso bila samo pot, druženje in zabava, pač pa tudi učenje v hotelu. Popuščanja ni, samo pomoč,« pravi Luka Slabe, ki je v ZDA prevzel garaško in optimistično miselnost. »V Sloveniji imam kdaj težave s tem, zato sem včasih melanholičen in tečen. To je velik problem tega dela Evrope,« pojasnjuje svoj pogled.

O odhodu v tujino pa nikdar ni razmišljal eden najuspešnejših orodnih telovadcev pri nas Mitja Petkovšek. Že dolgo je tega, ko se je vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto. Zakaj, ko pa večina športnikov izbere »domačo« fakulteto za šport? »Ne veljam ravno za vsestranskega športnika. Ekonomijo sem izbral predvsem zato, ker v mlajših letih nisem najbolj natančno vedel, kaj si pravzaprav želim. Ekonomska fakulteta je bila splošna izbira in mi ni niti malo žal za ta korak. Dala mi je veliko lepega, dosti sem se naučil, nekaj pa se še bom, saj me čakajo zadnji izpiti in diploma. Ekonomija mi je zelo koristila v praktičnem smislu, navsezadnje se tudi po koncu športne poti vidim nekje v poslovnem svetu, če seveda ne bom ostal zaprisežen gimnastiki,« je dejal Mitja Petkovšek.

Pravi, da je pred leti, ko še ni imel družine, brez večjih težav usklajeval športne in študijske aktivnosti. Čeprav so mu obiski predavanj in vaj vzeli nekaj napora in poskrbeli, da se je moral odreči nekaterim rečem, zagotavlja, da niso negativno vplivali na športne rezultate. »Moramo vedeti, da se v resnem študentskem življenju naučiš discipline, ki je v športu nadvse pomembna. Zdi se mi, da je v gimnastiki dokaj lahko usklajevati študij in šport, saj telovadci denimo nismo pol leta zdoma ali kaj podobnega,« je omenil. Ob koncu pogovora je pojasnil razloge, zakaj nikoli ni razmišljal, da bi odšel po pridobivanje izobrazbe na tuje: »Nikdar si nisem predstavljal, da bi zapustil dom in svoje bližnje. Nikdar nisem imel poguma za ta korak, hkrati pa ni bilo nobene potrebe. Povsem zadovoljen sem bil s študijsko ponudbo, ki sem jo imel v Sloveniji.«