Zagorje. Po treh mesecih brez plač in bolj ali manj prostovoljnega prihajanja na delovno mesto je okoli 180 zaposlenih v skupini Svea včeraj navsezgodaj ustavilo stroje in začelo stavkati. V resnici jim kaj dosti dela sploh ni preostalo, saj jim je že zmanjkalo materiala, po mesecih agonije pa jim primanjkuje predvsem motivacije in upanja na bolje. Če država do četrtka ne bo izpolnila zahtev in odločila o državni pomoči Svei, bodo predlagali stečaj oziroma pričakujejo, da to stori nadzorni svet Svee.
Po minimalni plači še brez vsakega dohodka
Mnogo med njimi jih ne zna odgovoriti, kaj bodo storili, če bodo podjetje v četrtek poslali v stečaj. Plače so bile že prej minimalne, zato niso zmogli dajati na stran za hude čase, marsikdo pa ima doma tudi brezposelnega partnerja in otroke. »Sam že tri mesece nisem prejel plačila, žena je brezposelna in imava dva majhna otroka. Sploh ne vem, kako še zmoreva preživeti, brez pomoči staršev gotovo ne bi šlo,« je dejal eden od stavkajočih, ki je bil na prvi pogled med mlajšo generacijo zaposlenih. Povprečna starost delavcev je namreč 45 let, veliko jih je tudi takih, ki imajo v delovni knjižnici zapisano zgolj to zaposlitev, po 20, 30 ali še več let. Ne predstavljajo si, kje bi v teh časih sploh še lahko našli zaposlitev, sploh pa si svetle prihodnosti ne obetajo v domačem Zasavju.
Ko tiste z največ kilometrine vprašamo, kako so Sveo doživljali skozi leta, vsi složno odgovarjajo, da so vsaj plače bile redne. Zdaj tudi tega ni več. »V žago sem dal za 4500 evrov hlodovine in tudi za to nisem dobil še nič plačano, tako da sem trenutno finančno povsem na dnu. Srečo sem imel, da nikoli nisem zapravil cele plače, da sem lahko dal vedno nekaj stran, ampak tudi to bo hitro skopnelo. Položnice prihajajo, že zdaj sem hodil v službo zato, da sem plačeval položnice, ki nanesejo za okoli 700 evrov na mesec,« je svojo zgodbo pripovedoval Alojz Benko, ki ima doma prav tako brezposelno soprogo in enega otroka, ki še ne služi svojega kruha, medtem ko sta dve hčeri že vsaj do neke mere samostojni. »A vseeno je kriza, ker smo vsi 'od danes do jutri', nobena hčerka ni redno zaposlena,« je dodal Benko, za katerim je 30 let delovne dobe, vse je preživel v Svei. Na vprašanje, ali bi raje videl, da se agonija čim prej konča ali pa bi bilo morda bolje še malce počakati, če se najde rešitev, odgovarja, da v resnici ne ve več, kaj je bolje. »Po svoje razumemo upravo. Kdo je kriv, je težko reči. Ne vem, ali je res takšno stanje, da se ne da nič rešiti, prodati podjetja...« se sprašuje Benko.
Prav dosti upanja jim ni ostalo
Njegov sodelavec Janez Cirar iz Sveine proizvodnje meni, da bi se podjetje znalo pobrati, če bi le lahko dobili material, da bi lahko ponovno začeli normalno delati. »Tu sem od samega začetka svoje kariere. Prej je bilo v redu, ni bilo takih težkih časov, vse se je začelo s poplavami leta 2010, takrat so stvari začele iti navzdol,« je svojo razlago začetkov konca podjetja podjetja opisal Cirar.
»V nedogled zavlačevati nima smisla, če smo brez plač, je bolje, da se takoj vse zapre,« je menila skupinica drugih zaposlenih. »Naročila upadajo, predvsem v tem zadnjem času, ko ni redne dobave materiala in ne moremo izvajati naročil. Tako se je vse zapletlo, da ne vem, ali bi bila tudi pomoč države dovolj,« smo lahko slišali iz ust ljudi, ki jim od bornih plač ni ostalo kaj prida za preživetje. Ko jih vprašamo, kje so vsak dan zbrali moč, da so se vseeno odpravili na delo, pa odgovarjajo, da jim je vodstvo ves čas zatrjevalo, da bodo stanje rešili, kar so jim tudi verjeli. Zdaj so izgubili še to zadnjo bilko upanja, da se bo kolesje obrnilo in znova zagnalo proizvodnjo.
