Kljub temu se poraja vprašanje. Čemu tako dogajanje, če smo še vedno priče izjemno slabemu makroekonomskemu stanju številnih držav. Odgovor je v bistvu zelo enostaven. V našem sistemu je centralna banka tista, ki lahko s svojo močjo in vplivom zabriše povezavo med realnim in finančnim trgom. Seveda vse do trenutka, ko se na obzorju pojavi sprememba. Kar se lahko na prvo žogo zdi zelo pozitivno za realno ekonomijo, je lahko slabo za finančni svet. Tako je indeks S&P/Case-Shiller, ki meri cene nepremičnin v 20 ameriških metropolah, zrastel kar za slabih 11 odstotkov v zadnjem letu. Glede na to, da se je finančna kriza začela s pokom milnega mehurčka na ameriškem nepremičninskem trgu, bi zdaj pomislili na začetek boljšega časa in normalizacijo razmer. Zato bi centralne banke začele postopoma umikati nestandardne ukrepe (kvantitativno popuščanje – QE) in začele dvigovati ključno obrestno mero. Omenjena misel pa je spodbudila investitorje v prodajo ameriških dolgoročnih državnih obveznic, saj so dolgoročne obveznice najbolj nehvaležna oblika v takšnem stanju trga.

Višje obrestne mere v Ameriki imajo vpliv tudi na dolžniške trge razvijajočih se držav. Glede na dejstvo, da so se nekatere države zadolževale že po realno negativni obrestni meri, je bila korekcija bolj ali manj pričakovana. Vseeno pa je v primerjavi z ameriškim trgom nihanje cen bolj izrazito, saj je trg manj likviden. Še posebej ob primeru kakšne lokalne negativne zgodbe, kot smo ji priče v Turčiji. Hitro se namreč zgodi, da je trg v prostem padu. 

Na drugi strani pa je Japonska, kjer je izjemno agresiven poseg v inflacijska pričakovanja dvignil dolgoročno obrestno mero. Ob japonskem dolgu, ki znaša 214 odstotkov BDP, to močno poveča strošek financiranja državnega proračuna. Zaradi tega se je verjetno spremenila tudi retorika japonske centralne banke, kar pa je bilo sila negativno za japonski delniški trg. Nekaj takega lahko pričakujemo tudi v Ameriki, saj so potrebe ameriške vlade po svežem zadolževanju še vedno velike.