Izhodišče prevodne zbirke Helía je bilo zasnovano pred tremi leti v sodelovanju med Društvom 2000 in KUD AAC Zrakogled: zbirka naj bi se osredotočala na objavo prevodne literature avtorjev iz dežel Sredozemlja, pojmovanega v najširšem geografskem in antropološkem smislu kot »simbolne matrice evropskih večkulturnih regij« in prostora, kjer lahko »koncepti manjšinskosti, obrobnosti in skupne dediščine v celoti razvijejo svoj plodni ustvarjalni potencial«. Kot prvi tak prevod je leta 2011 izšla knjiga hrvaške pisateljice Daše Drndić Leica format, ki jo je prevedla Sonja Polanc. Do danes zbirko dopolnjuje že šest prevodnih romanov, od katerih so najnovejše nedavno predstavili na tiskovni konferenci.
Percepcija Prage sredi Madrida
Roman Ženski v Pragi je prvo v slovenščino prevedeno delo španskega pisatelja in novinarja Juana Joséja Millása, enega najbolj priljubljenih sodobnih španskih avtorjev. Roman tematizira vprašanje odtujene identitete, ki je ena osrednjih tem Millásovega opusa. »V romanu je prisotno stalno prehajanje metafikcije in vse do konca ne vemo, kaj je resnično in kaj laž,« razloži prevajalec Matija Ravitz.
Na začetku spoznamo Luz Acaso, ki jo je k obisku literarnih delavnic spodbudil oglas za pisanje biografij, in Álvara Abrila, ki je pri dvajsetih objavil romaneskni prvenec, potem pa svojo ustvarjalno krizo kompenziral s poučevanjem kreativnega pisanja. V času, ko se njuni življenji prepleteta, Abril predava o oblikovanju literarnega lika, Luz Acaso pa je, kot izvemo pozneje, ustvarila svoj biografski lik, ki se stalno spreminja – vsaka zgodba, ki jo je prejšnji dan kot resnično povedala svojemu biografu, se naslednji dan izkaže za izmišljeno. »Zgodba je zelo zanimivo zasnovana, saj sproti nastaja in se podira. Gre za nenehno prepletanje fikcije in dejstev,« pove avtorica spremne besede Barbara Pregelj. Praga ima v romanu simbolni pomen, saj je dogajalni kraj knjige pravzaprav Madrid – gre torej za percepcijo Prage, ki je resnična le toliko, »kot je resnična beseda«.
Večno preizpraševanje o identiteti
Vprašanje identitete je morebiti osrednje vprašanje 21. stoletja, saj se tudi roman Valdinos črnogorskega pisatelja Jovana Nikolaidisa napaja v njem. Knjiga priča o nastanku mističnega mesta ob zalivu, katerega ustanovitelji so gobavci. Valdinos je pravzaprav kraj zapuščenih, izobčenih in pozabljenih – bolnikov, asketskih modrecev in pohotnih žensk. Skozi zgodovino mesta nas vodi kronist ali pisec uvoda, ki nam kot razlagalec razkriva prostore nerazložljivega in neizrekljivega, odmaknjene od bralčevega pogleda.
»Cikel zgodb, ki se začne z arhaičnimi koreninami, splete lok povesti do današnjih dni, do konflikta, ki zareže v piščevo kulturo,« pojasni prevajalka romana Sonja Polanc. Povesti v romanu, ki bolj spominjajo na postmodernistične igre, je pisatelj označil kot nadaljevanje povesti srbskega pisatelja Stefana Mitrova Ljubiše.
Homerska dediščina v metaforiki
Roman Ob volčjem svitu se vračajo grške avtorice Zyranne Zateli je prvič izšel leta 1993 in je bil v Grčiji leto kasneje nagrajen kot najboljši roman leta. Gre za avtoričino prvo daljše prozno delo, ki je pretreslo grško literarno občestvo in postalo prodajna uspešnica. »Roman je sestavljen iz desetih novel, ki so sicer zaključene zgodbe, a puščajo priprta vrata, da se naslovna zgodba izlije skozi njih,« razjasnjuje Klarisa Jovanović, ki je knjigo prevedla v slovenščino. Prevajalka omeni tudi, da zgodba ni grajena na tako imenovani ameriški način in je zato manj primerna za bralce, ki se želijo v zgodbo »potopiti in počakati, kako se napletejo stvari«.
V grško prozo z začetka 90. let prejšnjega stoletja, ki je bila izrazito domoljubna in realistična, je roman vnesel dikcijo, kjer gre za svojevrstno prepletanje realizma, fantastike, didaktične in kronikalne pripovedi, groteske in črnega humorja, začinjenega z vseprisotno telesnostjo. Terminologiji grške literarne kritike se je s tem delom pritaknil nov pojem: zatelizem.
