Likovnega Bruslja si ne moremo zamisliti brez ali mimo slikarja Reneja Magritta, tega posebneža v času zgodovinskega nadrealizma. Nanj se danes sklicujejo celo sodobni belgijski oblikovalci pohištva: na letošnjem največjem oblikovalskem sejmu v Milanu se je na primer na Magrittovo značilno upodabljanje pohištva oprl eden izmed mladih oblikovalcev, ko je predstavljal funkcijsko uporabo svoje pisalne mize, za katero pravi, da se sicer po nekaj urah sedenja za njo utrudi in da nato raje sede nanjo, potegne izpod nje »magični« predal in si v njem spočije noge.
Abstrakcija in ljudska umetnost
No, taka »primerjava« je seveda zgolj mimobežna. Dejstvo pa je, da so v Kraljevem muzeju lepih umetnosti izbrane Magrittove slike, risbe in kolaže predstavili sočasno z razstavo Kandinski in Rusija, ki obsega kar 150 del ruskih umetnikov s preloma iz 19. v 20. stoletje. Postavitvi sta umeščeni v isto muzejsko stavbo in čeprav imata ločena vhoda, obiskovalci mimogrede, hote ali nehote, preidejo od belgijskega mojstra v dvorane, kjer jih ob petdesetih delih slovitega prvega abstraktista Vasilija Kandinskega (njegova Slika s krogom izvira iz leta 1911) in stvaritvah njegovih sodobnikov Mihaila Larionova in Kazimirja Maleviča sprejme pravo vzhodnjaško etno vzdušje.
Prireditelji so se namreč potrudili, da ob vrhunskih umetniških delih omenjenih treh avtorjev, predvsem pa seveda Kandinskega (vsa dela izvirajo iz sanktpeterburške muzejske dediščine), razstavo z izbranimi kosi ruske ljudske umetnosti ne le popestrijo, ampak z njihovo pomočjo tudi zelo jasno poskrbijo, da obiskovalci že na prvi pogled zaslutijo, kje je izbrana umetniška trojica dobila navdih in kam se je ponj vedno znova vračala.
Seveda je glavna zvezda te kar štiri mesece trajajoče razstave mojster Kandinski. Slikarju, čigar nemirni duh se je tudi dejansko sprehodil, študiral in oplajal vse od Münchna – na velikem stenskem prikazu življenjske poti je ime njegovega učitelja, slovenskega slikarja Antona Ažbeta, seveda zapisano z velikimi črkami – in Pariza pa do Moskve in Berlina, sledi razstava v Bruslju tako nazorno, kot da ji je realnost nenehno za petami: torej s čitljivimi, prepoznavnimi, konkretnimi detajli, pravzaprav celotnimi izseki in zgodbami iz sveta, ki ga je umetnik čustveno doživljal, ne da bi se pri tem spustile v golo narativno opisovanje.
Uganka, ki ruši pričakovanja
Kandinski v razstavljenih slikah, risbah in kolažih razpreda svoj na domišljijski, duhovni teoriji temelječi mistični barvni svet, v katerem odigra risba ob barvnem naglaševanju vedno odločilno vlogo. Prav v tem »nečistem« slikarskem rokopisu se odkrivata umetnikov pristop in razvoj abstraktnega podajanja. Čeprav razstavni krogotok občasno »zmoti« paralelni svet formalno radikalnejših avtorjev, kot sta že omenjena Larionov in Malevič, se zdi, da je izvirni vrelec domišljije Kandinskega, ki polje iz še tako drobnih likovnih zapisov (med drugim tudi scenografskega materiala in ilustracij) prav v njegovi avtorski samosvojosti.
Edino, kar obiskovalca morda zmoti, so drobnikavi, čisti realistični pejsaži na steklenih (!) nosilcih: danes delujejo nekonsistentno, morda celo kičasto glede na sicer prepoznavno vizijo Kandinskega. Kot da se je veliki mojster za zabavo poigral z natančno barvno risbo, kot da je zabeležil zastale trenutke sredi tišine čiste narave ali urejenih parkov, v katerih večinoma ni prostora za človeško figuro. In vse to na za fizični dotik občutljivem nosilcu: so to morda samo skice, čeprav izdelane v detajlu, ali slučajnostni utrinki, ki si jih je hotel mojster zapomniti, pa ni bilo pri roki papirnate beležnice? Kdo ve. In prav zaradi tega enigmatičnega izvora se zdijo še posebej dragocene.
