Odmev razsodbe je zanimiv toliko, da se med življem niti ne komentira preveč. Morda zato, ker je masla na glavi v splošnem obilo. In petkova nogometna tekma ter navdahnjena igra državnih nogometnih reprezentantov je delovala blažilno. »Nas mora biti strah vsake ekipe,« je selektor Srečko dejal po tekmi z Islandci. Strah je tabu beseda. Ker je nekomercialna. Kapitalizem ponuja druge rešitve. Terapije, ki obljubljajo, da je vsakdo lahko šampion. Da lahko knjigo prebereš tako, da jo imaš pod blazino.

Zato ta človek, Srečko Katanec, Šiškar iz Ljubljane, govori »poganski« jezik. Govori o nečem, kar se je v tej državi zlahka pozabilo na še marsikaterem drugem področju kot samo v nogometu. Opozarja na neko skromnost. Spet mnogokomu zoprno nesodobno besedo. Na to, da moraš najprej imeti pravilno samopodobo in šele potem lahko odigraš nekaj v okviru svojih zmožnosti. Samopodoba je v teh krajih velik problem. Ta država je vendarle nastala na alter način, v svojem osnovnem hotenju je pa želela biti idealistično posebna. Boljša, drugačna od drugih držav. Kar je bilo menda v osnovi zgrešeno, vendar pa propagandno učinkovito. Ni uspelo. Ena od pripomoči k temu je bila tudi desetdnevna vojna. Nepotreben napad JLA je bil pomembna iniciacija. Nekako v stilu: »Aja, zase trdite, da zmorete biti sami boljši, kot smo bili skupaj? Ok, izvolite, vendar pa vam bomo za slovo s to malo intervencijo v vaših vrstah legitimirali strukturo, nad katero ste do sedaj najbolj bentili v okviru skupne države. Če jo boste uspeli premagati znotraj sebe, potem si boste priborili, da boste posebni in samosvoji, če ne, pa kakor veste.« Ni uspelo, srž zadeve Patria je pa vendarle v tem, da je ena ekipa speljala orožarski posel drugi ekipi. Posel z nekakšnimi oklepnimi vozili. Potrebnimi? Zakaj že? Ker je to v »normalnem« svetu pač tako, bi rekel kdo.

Desetdnevna vojna je bila na neki način usluga tistim, ki so hoteli »normalno« državo. Državo z vojsko. Po tistih desetih dneh je bilo govorjenje o kakršni koli drugačni državi brezvezno. Legitimnost je dobila struktura z izrazitim tekom, da se končno ubada z velikimi ciframi, temelječimi na državnih novcih. V nizkem startu čakajoči, da se iz srajc pik as preoblečejo najprej v muro in boss, potem pa v Londonu šivano robo. Dokler je bilo dovolj zastonjskega cvenka, se je večina sicer posmehovala žurom s klobučki, sicer pa načeloma ni imela bistvenejših pripomb. Zato pri marsikom, ki danes besni nad Janšo, lahko prepoznaš predvsem iskanje odpustka za svoja nekdanja hotenja, ker nihče ne bi bil za nič kriv. Pa je. Vsak bebec, ki je verjel v »catch the cash« in podobne igrice, ima do besnenja približno toliko pravice, kot ima ženska do solz, ker je tajni ljubimec nima rad toliko, kot bi si ona želela. Nogometno ekipo je voditi lažje kot državo. A tudi podobno. Tudi v nogometu obstajajo lobisti, ki ti silijo igralce. Če jim popustiš, zgubiš igro. Zgubiš špuro, se reče. Ta država je iz nje zavila ali pa se je realno niti ni mogla držati. Katanec pač ne. Zato je simbol.