Žal ne. Izkaže se, da je Grims razmišljal v povsem drugi smeri in o drugi vrsti obračunavanja in izkoriščanja. Bil je konkreten. Izkoriščanje in obračunavanje sta seveda letela predvsem na obsodbo v zadevi Patria, za katero je predsednik odbora za pravosodje že preroško napovedal, da bo razveljavljena. Da bi bilo še jasneje, kako je slovensko sodstvo povsem nezanesljivo in da pozna le meč, ne pa tudi tehtnice, je opisal tudi na drugih konkretnih primerih, v katerih je krajši konec potegnila njegova stranka.

S sodišča vsakič nekdo odkoraka nezadovoljen. V kazenskih zadevah je lahko nezadovoljen obtoženec (če se njegov status spremeni tudi v obsojenca) ali pa tožilstvo. Tudi v pravdnih zadevah ena stran zmaga, druga pa izgubi. Če je ena izmed strani tudi (politična) stranka, pa ne izgubi samo ona, temveč njeno celotno članstvo. V kolikor je njeno članstvo dovolj številno, da predstavlja odločilen delež javnosti, je na strani poražencev lahko tudi večina države.

Ker nihče ne izgublja rad, Slovenci pa smo še posebej tekmovalen, olimpijski narod, poraz in njegove posledice s seboj prinesejo razočaranje in jezo. Razočaran je voznik, ki mu zaradi prehitre vožnje sodnik za prekrške vzame vozniško dovoljenje, in jezen je vaščan, ki mora sosedu plačati odškodnino, ker mu je požagal motečo jablano.

Vsak poražen, jezen in razočaran ima možnost, da se na odločitev sodišča pritoži. Ko zmanjka pravnih sredstev, je zgodbe konec. A ne za vse. Če je jeznih in razočaranih dovolj, imajo skupaj še eno lažjo, hitrejšo in učinkovitejšo možnost. Javno anketo. Če izgubiš na sodišču in zmagaš v javni anketi, javna zmaga preglasi sodni poraz. Takšno razmišljanje je politiki zelo domače, saj je preživetveno odvisna od ankete z veliko začetnico – volitev.

Politika težje razume, da sojenje ne more potekati po istih načelih kot javna anketa. Sodnik ne more obsoditi tistega, za katerega je večji del javnosti prepričan, da je kriv. Zato bo sodišče vedno deležno kritik, če bo na sojenju oprostilo domnevnega preprodajalca mamil, morilca, posiljevalca, tatu, goljufa ali direktorja propadle družbe. Od večine obtoženih, ki se znajdejo na sodišču, javnost namreč refleksno pričakuje, da morajo biti tudi obsojeni. Edini privilegiranci (vsaj za zdaj, podobno pa bi bilo najbrž tudi, če bi se v kazenski zadevi znašli ljubljenci ljudstva iz estrade ali športa) so politiki, pri katerih so odzivi ljudstva razdeljeni.

A politiki se bodo morali sprijazniti, da jim ne more soditi le ljudstvo, temveč v njegovem imenu tudi sodnik.

Če bo politika namesto spoštovanja sodniških odločitev raje »z vsemi političnimi sredstvi« organizirala gonjo proti sodstvu, naj bo dosledna pri novačenju vojščakov. V prvo bojno linijo naj tik ob bok svojih voditeljev povabi tudi prehitrega voznika brez vozniškega dovoljenja in impulzivnega vaščana z motorno žago. Ob njih naj stojijo tudi Hilda Tovšak in Ivan Zidar, krvnik poštne uslužbenke iz Kresnic, nasilni varnostnik izpred Globala in Branko Maček. Naslovijo naj pismo na direktorja zavoda za prestajanje kazni na Dobu, da prav vsem obsojencem, ki jih je javnost z aplavzom pospremila za zapahe, dodeli dan na prostosti ter jim zagotovi prevoz, sendvič, papir, alkoholni flomaster in miniaturne slovenske zastavice, s katerimi bodo skupaj lahko iskreno izpovedali, kako zaradi sodstva živijo slabše.