»Tu je skupaj trpelo 13 narodov. Na avstrijski strani pomen takih spomenikov razumejo povsem drugače, mi pa tega ne znamo izkoristiti v dovoljšnji povezovalni vlogi med vsemi tukaj trpečimi narodi,« je opomnil župan Tržiča Borut Sajovic, ki je v pozdravnem nagovoru tudi razložil, zakaj prvič nov prostor za slovesnost: »Smo na zemljišču, ki je v lasti občine Tržič, uredili smo ga in prav tako spominsko sobo v bližini. Na drugi strani pa rastejo trava, plevel in grmovje. Zemljišče je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in kot spomenik pod nadzorom ministrstva za kulturo. Pripravljeni smo s spomenikom upravljati, prevzeli bi tudi polovico stroškov, če bi nam država pri tem stopila nasproti.«

Ne glede na razprtije pa je slovesnost, ki se jo je udeležilo več kot tisoč ljudi, potekala v duhu solidarnosti, strpnosti in predvsem trajnega spomina na več tisoč trpečih v tem in ostalih taboriščih po Evropi. Eno od 49 podružnic zloglasnega taborišča Mauthausen v Avstriji so postavili junija leta 1943, ko so pod Ljubelj pripeljali prvih 300 že tak ali tako izmučenih, sestradanih in obnemoglih taboriščnikov iz Mauthausna, da bi začeli graditi predor pod Ljubeljem, ki danes povezuje Slovenijo in Koroško, takrat pa naj bi služil lažjemu oboroževanju okupatorskih sil na Gorenjskem. Jeseni istega leta so odprli še podružnico na drugi strani predora, v dveh letih se je tu izmenjalo okoli dva tisoč taboriščnikov 13 narodnosti, med njimi pa je bila polovica Francozov. »Povsod so ljudje pomagali in sočustvovali s taboriščniki, a take solidarnosti kot tu v Tržiču, take nesebične pomoči v času okupacije slovenskega naroda, ni bilo nikjer. Zato še enkrat hvala Slovencem,« je dejal Daniel Simon, predstavnik francoskih taboriščnikov.

Slavnostna govornica na slovesnosti je bila sicer ministrica za delo, družino, socalne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak, ki je prav tako poudarila vrednost spomina na vse trpeče v vseh taboriščih: »Čeprav sama pripadam mlajšim generacijam, ki niso doživljale strahot druge svetovne vojne, se mi zdi še toliko bolj pomembno, da ohranjamo zgodovinski spomin na te dogodke. Zaradi opomina, da se nikoli več ne bi ponovili in da bodo generacije, ki prihajajo, sploh še lahko ohranjale zavest o tem, kako pomembna je svoboda. Prav koncentracijsko taborišče Ljubelj je eden takih spomenikov preteklosti, ki je opomin na dogodke, v katerih je bilo človeško dostojanstvo poteptano, svoboda odvzeta, življenje ujetnikov pa vredno manj kot nič,« je zbrane spomnila Kopač Mrakova in se dotaknila tudi aktualnih problemov: »Kot družba se vedno bolj soočamo tudi s krizo vrednot. Zdi se, da se solidarnost in povezanost tako med generacijami kot tudi med ljudmi zmanjšuje. Pred nami so številni izzivi in preizkušnje. Pri tem pa ne smemo pozabiti na sporočilo današnje slovesnosti, da je svoboda največja vrednota posameznika in naroda. Vi ste tisti, ki se pomena svobode, poguma in ohranjanja dostojanstva človeka zavedate v vsej svoji polnosti. Zato si lahko le želimo, da bi se spominskih slovesnosti, kot je ta v Podljubelju, udeleževalo več mladih. Kljub negotovi prihodnosti in krizi ne smemo opustiti upanja na boljši jutri,« je zaključila ministrica Anja Kopač Mrak.