Predvsem pa bi širil svoje področje poslovnega boja. Pustil bi za sabo mestjanarski snobizem ter investiral v preprostejše svetove neuresničenih umetnikov, rovtarskih kšeftarjev in lokalnih nosilcev sive ekonomije. Ugotovil, da nič ni pristno, še najmanj podeželska idila, ima pa zato svojo ceno. Ter potrdil, kar je vedno sumil, da moški potrebuje trofejo, ki hkrati dobro kuha, če naj se res počuti kot prva liga. Roman je šnelkurz delovanja, mišljenja in psihologije edinega možnega profila, ki lahko majestozno uspe v slovenski družbi – grabežljivega sociopata.
Kaj očitati romanu s tako častnimi nameni in smelimi pretenzijami? Komaj kaj. A vendar marsikaj. Avtor natrosi vsakovrstnih aktualij, da roman ne bi izvisel pri kriteriju družbeno aktualno. Kake demonstracije tu, razbit terenec tam, obronki recesije, ki mezijo od povsod, kar vidimo granitne kocke, ki letijo po zraku, tranzicijski povzpetniki pa ritensko na podeželje. Potem siva ekonomija, šverc čez mejo, nelojalna konkurenca, zlizanost politike s kapitalom, same večne teme. Kot avtorski podpis pa duhovitost, jezikovna in snovalska ležernost s plejado površnih, hitro zvarjenih likov, prigod ter še hitrejšega pripovedovanja, skorajda gobezdanja, ki samodejno obrača strani. Pomagajo tudi instant domislice. Epizodni nastop Janše osebno in vrtnega palčka iz Murgel.
Na trenutke se zdi, kot da roman razvija tezo in modruje, morda o večnem vračanju enakega (posla), a za kaj takega je preveč pripovedovalsko razpuščen, zračen, ležeren. Gre za simpatično, a lakonično čtivo o vsekakor hvaležnem literarnem karakterju, plitkem menedžerskem primerku. Morda je del umetnosti tudi spremna beseda, tako poglobljena, da romanu skoraj da smisel. Razumemo obupno stanje na založbah te dni, pomanjkanje denarja in človeškega kapitala. Saj v resnici niti močno potreben jezikovni pregled ne bi bistveno popravil splošnega vtisa.
