Koga imate v mislih, ko govorite o čuvajih ognja?

Čuvaji ognja so umetniška metafora bede, ponižanja in vsesplošnega svetovnega klanja v imenu kapitala. Močnejše kot je klanje, glasnejši so človeški kriki. Ko bo enkrat utihnilo vse, kar je človeškega, s tem ne bo konec sveta. Konec bo samo človeškega sveta. Ptice bodo preživele. Vsaj drevesna cipica bo.

Album opisujete kot posthumanistično balado. Zveni zelo grozeče: kot da ni več prostora za medčloveške odnose, ki so zgradili našo družbo v preteklosti.

Kar je bilo človeškega na tem planetu, je radikalni kapitalizem že zdavnaj spremenil v samopromocijo, s katero bogatijo bilderberške pošasti – torej ljudje, ki v imenu kapitala zanikajo človečnost in načrtujejo iztrebljenje človeške vrste.

Kje smo naredili napako?

Evropa – in z njo Slovenija – je v devetdesetih letih iz ZDA uvozila neko floskulo o demokraciji, ki je za vse enaka. Kakšno veličastno sprenevedanje, prosim lepo, pa je to!? Ko je ladja ameriških sanj prispela v slovenski zaliv, se je nekaj ljudi brez velikih težav prilepilo ob korito skupnega denarja: nekateri s prodajo orožja, drugi s prodajo podjetij, tretji s krediti in bančniškimi posli, vsi skupaj pa so imeli samo en cilj, oropati našo skupnost sedanjosti in prihodnosti. Vemo, kdo so ti ljudje. Vemo, da so še vedno na »svobodi«, še vedno kradejo in se še vedno ukvarjajo s politiko na vseh ravneh. In mi smo še vedno bebci, ki njihovo požrešnost prenašamo, ji celo ploskamo in se le občasno spomnimo, da smo ljudje. V tem trenutku ne vidim žarka upanja, ki bi spremenil spiralno pot samouničenja. Če se kmalu ne bo nekaj premaknilo v naših glavah, za Slovenijo in njene prebivalce ni upanja. Kriminalce je treba ujeti, jim naložiti strogo, a pošteno kazen in se iz njihovih zgodb naučiti, kako naprej.

Nisem edini, ki sem v vaši liriki prepoznal angažiranost, vezano na duha časa. Še nedolgo tega smo govorili, da upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bomo lahko peli samo še ljubezenske pesmi, a so se ti načrti očitno sfižili. Zdi se, da tudi vi mislite in čutite enako.

Na srečo imamo v Sloveniji dovolj glasbenih pop-profitnikov, ki na svojih koncertih občinstvu brez slabe vesti računajo davek na neumnost. Ljubezni je dovolj v njihovih »pesmih«, denarja v njihovih denarnicah pa tudi. Zelo zanimivo je le dejstvo, da davčni uradi skoraj nikoli ne pridejo do davkov, ki jih ti glasbeniki – ljubezenski preroki – trosijo med ljudmi. Čudno, kajne? In zaradi takih »umetnikov« je naš svet še slabši. Zato se mi ideja, da bi bila del skomercializiranega bazena ogabne popindustrije, ne zdi ravno najbolj optimistična iskrica lepše prihodnosti.

Se vam zdi mogoče z glasbo in poezijo spremeniti svet?

Z glasbo in poezijo sem spremenila svoj svet. Življenje mi v otroštvu in rani mladosti ni bilo naklonjeno, poezija, v kateri živim, lepota, ki jo vidim in čutim tudi v popolni temi, pa me delata prijaznejšo. V tem svetu sem le kapljica vsega, a ravno dovolj velika, da se lahko s svojim delom dotaknem tudi sveta okoli sebe. Za globalne spremembe pa je potrebno še kaj več kot kritični glas.

Vinko Möderndorfer je zapisal, da orjete ledino upornega in kritičnega lirizma. Kje črpate ideje in kaj vas primora, da jih spletete v verze in spregovorite?

Življenje v sužnjelastniškem času potrošniške vojne preprosto ni najboljši recept za ohranjanje zdravja. Ljudje umirajo. Čisto zares umirajo. Umirajo za sanje, Slovenci pa smo jih v začetku devetdesetih let podarili desetim ali dvajsetim posameznikom, ki se bodo do zadnjega diha borili, da propademo kot skupnost. Krivice so tako očitne, tako velike, da segajo daleč čez robove racionalnosti. To so krivice, ki kričijo po giljotini. Po mnogih giljotinah. Vprašanje je le, čigave glave bodo letele. Se bodo slovenski bilderbergovci izmuznili roki pravice-krivice? Bodo pod giljotinami glave tistih, ki prenašamo sporočila? Bomo videli. Medtem bom pisala in pela še bolj zavzeto. Nisem in ne želim biti ena od tistih, ki bi plesnela med čakanjem v kakšni vlažni uradniški sobi.

Pomenljiv je tudi naslov vašega »hita« Vojne je konec. Zdi se namreč, da se je šele začela, in sicer kot boj za staro pravdo ali vojna za mir.

Einstein se je zmotil. Tretja svetovna vojna ni vojna, v kateri se bomo borili s kamni, temveč vojna, ki se bije z denarjem. To je vojna požrešnosti, najbolj ogabna med vsemi vojnami. Vojna, ki jo napaja radikalni kapitalizem, vojna, ki jo napaja sovraštvo preteklosti, vojna, ki jo dopušča naša pasivna odsotnost pripravljenosti boja za svobodo. To je vojna, ki bo morda brez ene same izstreljene krogle pokončala človeštvo. Tam zunaj je dobrih sto čakajočih mladih bilderberških čuvajev pošasti 21. stoletja, ki se veselijo novih podražitev, novih davkov, novih bakterij, ki vsake toliko »uidejo« iz tega ali onega laboratorija. Ja, prava vojna se šele začenja. Vojna za človeka je to. In Slovenija je seveda le eden izmed mnogih »laboratorijev« te vojne.

O čem torej govori album kot celota?

O vsebini albuma Čuvaji ognja največ povedo same besede. Mnoge so nastale med zimsko-pomladnimi protesti, ki sem se jih – ne samo kot prizadeta posameznica in pevka Kombinata – brez izjeme udeležila. In tako bo tudi v prihodnje, saj sem ena izmed tisočih, ki smo in še bomo glasno opozarjali, da si zaslužimo boljše življenje. Ker si ga. Ker smo borci, kot so bili borci naši predniki, ki so našo svobodo prepogosto plačali s krvjo.

Kako vidite rezultate protestov danes, ko je njihova intenzivnost popustila, spremenilo pa se ni praktično nič?

Eden od najbolj silovitih naravnih pojavov, ki jih obožujem, je zatišje pred neurjem. Ste že kdaj doživeli to naravno senzacijo? Zatišje se nam dogaja v tem trenutku. In neurje bo silno. In če bom še živa, bom del tega neurja. Vsaj ena majhna strela ali grom ali burja želim biti.

Za potrebe albuma ste zbrali zasedbo PopOvni. Kako ste jo sestavili in zakaj?

Z Gregorjem Cvetkom sva po koncertu v sklopu Foruma Tomizza v Kopru maja 2011 počasi, a zanesljivo začela graditi zamisel o skupini, v kateri ne bom izpostavljena avtorica, temveč del celote. Tako me je pot pripeljala do Katje Stare in Uroša Usenika ter na koncu še do Blaža Grma in Marka Gregoriča, kam nas bo peljala prihodnost, pa ne znam določiti. Vem samo, da bomo 14. septembra nastopili v Berlinu, a sem v teh dneh dobila lokalne in nacionalne razpisne odgovore, v katerih se zrcali mnenje, da je delo, ki ga več kot dvajset let opravljam v tej državi, nepomembno. Nič ne de!  Zbrala bom sredstva, s katerimi bom svojim glasbenikom omogočila potovanje, spanje in hrano. Glede korupcije, ki vlada v kulturi, pa moram povedati, da žal ne pozna meja. Ministrstvo za kulturo in Oddelek za kulturo na MOL sta le dva  člena v slovenski verigi prevar in lahkih zaslužkov ter očitne kulturne korupcije. Sram naj vas bo, požrešni kolegi in kolegice umetniki. Sram vas je lahko, uradniki in uradnice, ki to dovoljujete! Ko kradete državi, kradete ljudem. In ljudje vas bomo za vaša dejanja nekoč kaznovali! Kar se mene tiče, dodajam le Štulićev citat: »Pronašla sam dobar bend, ja želim samo da se otkačim, i to je sve!«

Če ime skupine preberemo na hitro, se zasliši kot »popolni«. Naključje?

Vsakemu do popolnosti nekaj malega zmanjka, PopOvnom recimo samo črka. Če ne težimo k boljšemu, pravičnejšemu in svobodnejšemu svetu, če se podredimo željam vojnih dobičkarjev radikalnega kapitalizma, smo svoje poglavje na tem planetu zaključili. No, jaz ga nisem. In kot vidim, ga niso milijoni – milijarde, če želite – po vsem svetu. Še bo veselo na naši Zemljici. Še bodo padale glave. Resnica namreč ni vedno tisto, kar pričakujemo, da je – resnica je kruta, neizprosna in boleča. Prej kot jo sprejmemo, prej lahko življenje, ki nam je dano, živimo kot z enosmerno karto do sonca. Vsaj to – sonce namreč – je na naši strani, na strani živega in ustvarjajočega: za zdaj še sveti in kot kaže, bo svetilo še vsaj nekaj milijonov let.