Tako se je tudi zgodilo. Junija istega leta so objavili, da so na razpisu za nakup oklepnikov zmagali Finci, pogodbo z njimi pa je obrambno ministrstvo sklenilo decembra 2006. Za 278 milijonov evrov.

Kmalu zatem je Patrijin tekmec, Sistemska tehnika, obrambno ministrstvo začel obtoževati, da je bil posel sklenjen pod mizo, da Patrijina ponudba ni bila popolna, na Ravnah so bili na nogah, Patria pa se je na kritike odzvala celo s časopisnimi oglasi. Maja 2008 je finska policija sprožila preiskavo zaradi suma, da je Patria v Sloveniji podkupovala »odgovorne osebe«. Vrhunec je afera dosegla 1. septembra 2008, ko je finska nacionalna televizija YLE predvajala oddajo Resnica o Patrii Magnusa Berglunda. Med razkrivanjem podkupovalne verige, ki so jo sklenili okoli nakupa oklepnikov za SV, je novinar navajal, da se v Patrijinih dokumentih pojavlja oseba z začetnico J. Pred koncem oddaje je prikazal posnetke tedanjega predsednika slovenske vlade Janeza Janše in oddajo zaključil z zloveščo trditvijo: »Z drugimi besedami, Patria, ki je v lasti finske države, je podkupila predsednika slovenske vlade.« Šoku je v oddaji sledil le še pisni odgovor premierjevega kabineta, da ne morejo komentirati dokumentov, ki jih še niso videli. (Danes je že znano, da se v Patrijinih dokumentih, ki jih tožilci treh držav uporabljajo kot del dokaznega gradiva, dejansko navaja tudi oseba, katere identiteto so njihovi avtorji skrivali z navajanjem začetnice J.)

8. septembra je Dnevnik z objavo depeše dunajskega Interpola povzročil nov vihar. Depeša, v Ljubljano odposlana že 21. februarja 2007, je namreč dokazovala, da je bila slovenska policija že vse od tedaj obveščena o sumu, da je Patria prišla do posla z oklepniki s podkupovanjem, a je šele čez petnajst mesecev, maja 2008, Interpolu Dunaj odgovorila, da ne razpolaga s podatki, ki bi lahko pomagali finskim in avstrijskim preiskovalcem, »ker transakcija ni bila izvedena na ozemlju Slovenije«. Slovenska policija je tolikšno zamudo pri odgovoru pojasnila s tem, da so depešo – založili.

Če bi premier Janša imel ob sebi kakšnega dobrega svetovalca za odnose z javnostmi tedaj, ko je na njegova vrata trkal finski novinar, bi mu ta zanesljivo svetoval, naj mu jih vsaj odškrne, če že ne odpre. Odgovarjaj na novinarska vprašanja, je namreč prvo navodilo, ki ga piarovci servirajo svojim klientom. Janša tega ni storil, s čimer je Berglundu omogočil njegov dramatični finiš, on sam pa je ustvaril položaj, ko so se v resni zgodbi začeli pojavljati humorni vložki. Čeprav je vladni kabinet televizijsko ekipo YLE odslovil s pojasnilom, da ne morejo komentirati dokumentov, ki jih še niso videli, ga to ni motilo, da ne bi že dan po predvajanju Resnice o Patrii in še vedno brez vpogleda v finske dokumente demantiral Berglundovih obremenjujočih navedb. Še več, v obupnih poskusih, da se pred finskimi preiskovalci in domačo javnostjo opere podoba predsednika vlade Republike Slovenije, se je premier s svojim demantijem vred znašel v razvedrilni oddaji Maria! finske komercialne televizije Nelonen. Njena voditeljica mu ni težila s Patrijinimi dokumenti, pač pa mu je po koncu sproščenega intervjuja (s »cortkanim tipom«), ki ga je posnela v Ljubljani, izročila božično pismo. »Če bo pristal v zaporu, mu bo vsaj kdo, namreč Božiček, večkrat pisal,« je svoje dejanje gledalcem hudomušno komentirala Maria Veitola.

Tovrstnih epizod, ki usta raztegujejo v kisle nasmeške, se je v nadaljevanju našlo še nekaj. Ivan Črnkovič, direktor Rotisa, še vedno vztraja, da se njegova razvpita formula za razdelitev provizij, ki so jo med preiskavo našli v njegovem računalniku (JZ+TK+IC+stranka), nanaša na nekakšen posel z biomaso. Če je res tako, je presenetljivo, da je formula doslej zanimala samo kriminaliste, ne pa tudi podeljevalcev Nobelove nagrade za ekonomijo, saj kaže, da je Črnkovič odkril način, ki klientu (stranki oz. kupcu) omogoča, da je udeležen pri delitvi provizij od posla, ki ga je ali naj bi ga plačal. Tone Krkovič trdi, da se je na skrivnem sestanku, na katerem so se udeleženci dogovorili, da bo Črnkovičev Rotis Patrijin partner v Sloveniji, znašel po čistem naključju. Medtem ko so sestankovalci govorili v nemščini, ki je on ne razume, je sam pil kavo, potem pa je odšel. Jože Zagožen pa trdi, da Riedla, Patrijinega posrednika v poslu, »praktično sploh ni imel v zavesti«, čeprav si je zabeležil njegove telefonske številke in opombo, naj ga pokliče.

Take nenavadne epizode so na koncu nakup oklepnikov pripeljale tudi na ljubljansko okrajno sodišče. Zgolj zato, ker se v sodnih postopkih leta 2013 pojavlja oseba, ki je že stala pred sodiščem leta 1988, se oba procesa primerjata, oba naj bi bila politična. A primerjava pokaže, da jima je skupno le to, da sta oba ljubljanska, dejstvo, da so na prvem sodili JJ, na drugem pa J, pa ni vredno več od kuriozitetne opazke.